IMG_0056

Ankogel, 21.8.2020

Gorska skupina Ankogel-Hochalmspite je ena od gorskih skupin v avstrijskem nacionalnem parku Visoke Ture. Ankogel je s svojimi 3252 v. m sicer tretji najvišji vrh v tej skupini, a nas ob tako sijajnem vremenu, kot smo ga bili deležni na naši turi, nagradi z vznemirljivim doživetjem. Razkošje razgledov je nepopisno. Veliki Klek, Veliki Hafner, Hochalmspitze, Säuleck, Reisseck so bližnji vršaci, v daljavi pa se kažejo Dolomiti, Karnijci in naši Julijci s Triglavom, globoko pod nami pa ljubka ledeniška jezerca.

DSC_0399

Mali Pal, 10.8.2020

Zadnji cilj našega karnijskega potepanja pa je 1866 m visoka gora Mali Pal, ki se dviga vzhodno nad prelazom Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Gora se zaradi številnih ostalin iz prve svetovne vojne ponaša s nazivom »muzej na prostem«. Vršna planota je prepredena s strelskimi jarki, rovi, kavernami, opazovalnicami in še in še – napisi pa spominjajo in opominjajo na norijo izpred več kot 100 leti, ko sta tu bíli svojo vojno avstrijska in italijanska vojska. Tesnobo, ki se poraja ob teh pogledih blažijo livade gorskega cvetja in mili razgledi po okoliških gorah.  Na goro se sprehodimo po udobni mulatjeri po italijanski strani, sestopamo pa po avstrijski strani. Ta pot je v zgornjem delu precej strma, spodaj pa vendarle malo prijaznejša, in ko so izza drevja prikažejo znamenite vetrnice, smo bili že skoraj na izhodišču.

DSC_0225

Chiadenis, 9. 8. 2020

Po sestopu s Peralbe na sedlo Sesis smo pot nadaljevali s prečenjem severnega travnatega pobočja pod ostenjem Chiadenisa. Ta, 2459 m visoka gora je prava skalna trdnjava, mi pa smo se odločili, da jo napademo iz severovzhodne strani in sestopimo po jugozahodni poti.  Pravo ime poti vzpona na severovzhodni strani je Via di Guerra, medtem ko se pot po jugozahodni steni imenuje ferrata CAI Portogruaro, običajno pa se celoten itinerar preprosto imenuje ferrata Monte Chiadenis. Že ob vstopu nam je jasno, da ta ferata ni mačji kašelj. Je prava navpičnica, speljana skozi številne ozke  kamine in žrela, tu pa tam kaka mala polička za kratek oddih in presneto je bilo treba stisniti tudi  mišice na rokah, da smo zlezli na vršni rob gore. Vršni greben je kot razdejana utrdba in še nekaj telovadbe je treba do pravega vrha na 2459 m, kjer nas navdušujejo razgledi po dolomitskih in karnijskih vršacih. Pot sestopa ni nič manj  atraktivna, po zračnem in krušljivem grebenu pridemo do robustne stene, sicer dobro zavarovane z jeklenico, zadnji del pa nas preizkuša v pravi vertikali, ki se zaključi na travnatem sedelcu nedaleč od koče Calvi.  

DSC_0026~1

Monte Peralba, 9.8.2020

Prvi cilj letošnjega potepanja po Karnijskih Alpah je bila Peralba, ki je s svojimi 2964 m tretji najvišji vrh Karnijskih Alp. S parkirišča ob koči pri izviru Piave smo se po udobni mulateri povzpeli do koče Calvi in od tu naprej proti sedlu Sesis. Tik po sedlom pa smo se usmerili v zavarovano plezalno pot, v ferato Sartor in v dobri uri prijetnega plezanja dosegli vrh. Sestopali pa smo na sedlo Sesis po lažji in tudi deloma zavarovani poti imenovani po papežu Janezu Pavlu II, ki je tod hodil v letu 1988.