DSCN0280

Planinska pot Kornati, 12.-19.6.2021

Zaradi epidemioloških razmer smo bili pri načrtovanju Jadranskega tabora previdni, a ko je že kazalo na bolje, smo sprejeli ponudbo za enotedensko križarjenje s turistično ladjo Stončica, ki je v svojo plovbo vtkala staro Kornatsko planinsko pot. To je bila včasih zelo obiskana pot, potem pa povsem opuščena in po treh desetletjih so jo reški planinci spet obnovili, vsaj delno in med planinci spet postaja priljubljena kombinacija križarjenja, kopanja in planinarjenja.

Izpluli smo iz reškega pristanišča in prva popoldanska dogodivščina se je začela v Modri špilji na Cresu, kjer smo občudovali skrito razkošje narave. Po nočni plovbi smo v jutranjih urah prispeli do otoka  Iž. Pot iz Kneže na Veli Iž, ogled špilje Jama in vzpon na 194 m visoki Korinjak nam je vzela večino dneva, na bližnjem otočku Rutnjak pa smo osvežili svoja pregreta telesa. S plovbo smo nadaljevali proti jugu. Otok Mana leži na zunanjem robu arhipelaga, dviguje se v dveh vrhovih, zahodna stran pa prepada v morje z mogočnimi skalnimi stenami – klifi, ki so varno zatočišče ptic. Nadaljevali smo na Kornatu, največjem otoku arhipelaga. Vzpon na 273 m visoko Metlino smo pričeli od cerkvice Gospe od Tarca in sestop do malega zaselka na drugi strani, kjer smo zaključili v družbi njihovih čebelarjev. Naslednji otoček Ravni Žakan se v zalivu šopiri z »high society« konobo, a nam je ljubše razkošje razgledov z bližnjega vrha. Vela Smokvica je najjužnejši otoček na naši poti. Slabo označena pot na začetku se nadaljuje v dobro uhojeni kamniti poti. Vrh pa spet ponuja osupljive razglede na vse strani, tudi na bližnji otok Opat, ki s svojim vrhom tako zelo spominja na opatovo pričesko. Naslednji otok Lavsa skriva v svojem zalivu ostaline starih srednjeveških solin. Pot je speljana mimo suhozida in številnih teras, ki so v preteklosti gotovo bile polne vrtnin, danes pa jih zaraščajo divja zelišča in grmičje, le tu in tam se izmed tega rastja pokaže divja trta ali figovec. V zalivčku pa je ob nekaj starih hiškah že čutiti prihajajočo turistično sezono. Na Piškero se povzpnemo po brezpotju, strmo kamnito pobočje nas pripelje na travnati vrh, sestopimo pa po položnejšem pobočju na bližnje sedlo in nadaljujemo do obale in ob morju do izhodišča. Tudi Levernaka ima svojo posebnost, eno izmed najlepših plaž. Z vrha se pod nami bohoti prodnata plaža, turkizna barva plitvine prehaja v globoko modrino do neskončnosti. Naša pot se nadaljuje na Dugi otok, v nacionalni park Telaščica. V večernih urah se sprehodimo okrog slanega jezera Mir, na razgledišču pa ujamemo sončni zaton, ki pravljično obarva znamenite otoške klife. Nadaljujemo do otoka Krka, do Glavotoka, malega zaselka na zahodni strani otoka. Prav dosti življenja v tej vasici ni, v samostanu živi le en sam frančiškan, ki je našega obiska vesel in nas tudi gostoljubno popelje po samostanu. In že smo spet v Reki. Popoldansko potepanje izkoristimo za ogled izjemno bogatega pomorskega muzeja, po neskončnem stopnišču se povzpnemo na znameniti Trsat, na živahnem Korzu pa začutimo utrip mesta.

Otoško pohodništvo ima poseben čar. Na vsakem otočku je najti posebnost, na vsakem otočku so poti polne ostrega kamenja, zato je prava planinska obutev skorajda nujna, na vsakem otočku so razgledi vznemirljivi in na vsakem otočku omamno dišijo kupčki smilja, kadulje, rožmarina in v zraku je čuti sol. In čeprav so naše ture kratke, včasih kar prekratke, hladno pivo in osvežitev v morju vedno dobre dene.

Dan Slovenskih planincev, 12.6.2021

Tudi letos je tradicionalni dan slovenskih planincev potekal razpršeno po posameznih planinskih društvih. V našem društvu smo ta dan obogatili z naravovarstvenim izletom po traviščih Čebulove doline. Načelnica odseka za VGN Vlasta M. Crnkovič je planince popeljala po učni poti do Čebulove doline, kjer se v tem času bohoti travniška cvetana, z druženjem pa so planinci nadaljevali na Kumu, tako kot se za tak dogodek spodobi. Skupno zoom javljanje z ostalimi društvi pa je temu dnevu dalo skupno in povezovalno noto.