Monthly Archives: november 2024

Južni greben Trnovskega gozda, ki ga domačini enostavno imenujejo Gora, nima izrazitega vrha. Izjema je 1002 m visoki Sinji vrh, ki se dviga nad ostalimi kuclji in je lep razglednik po okoliških gorah in proti Vipavski dolini ter Krasu v vznožju vse do Tržaškega zaliva. Po robu vodi slikovita pot, ki smo jo že večkrat prehodili, tokrat pa smo se na Sinji vrh odpravili v dveh skupinah. Prva je ubrala pot od izvira Hublja, druga pa iz vasice Otlica, zadnji del poti pa smo prehodili skupaj. Gostišče tik pod vrhom je bilo sicer zaprto, a mi smo vseeno imeli na sončni terasi pravo gostijo s potico in zapitkom. Vse to je bila pozornost Vikija, našega seniorja, ki je Sinji vrh obiskal, da je skupaj z nami obujal spomine na minule planinsko pohodniške dni. Vreme nam je bilo naklonjeno, burja minulih dni se je umirjala, jutranji jesenski hlad pa je toplo sonce pregnalo še preden smo prišli do znamenitega Otliškega okna.

Organizacijski odbor Krn–pohod spomina 1918–2024 in Kobariški muzej skupaj s še drugimi soorganizatorji ob obletnici konca 1. svetovne vojne so letos organizirali že 23. spominski pohod h Krnskemu jezeru, kjer je potekala slovesnost v počastitev vseh padlih in umrlih vojakov na soški fronti. Pohoda sta se udeležila dva naša člana, Alojz Hriberšek in Nace Kralj.

Obir je gorski masiv v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem z najvišjim 2.139 m visokim Ojstrcem. Iz jesenske megle smo se prvič izvili na Pavličevem sedlu, in se nato vanjo spet potopili vse do naslednjega vzpona proti Kapelški koči pod Obirjem. Nezahtevna pot, veliko sonca in razkošnih razgledov. Vračamo se preko Jezerskega, spotoma pa si pri Murijevem izvirčku natočimo “železne” vode. Kako je videti nepozabno jesensko gorniško doživetje? Fotografije povedo več od besed.

Idrijski feldban, oz. vojaška ozkotirna železnica, ki je potekala med Godovičem in Idrijo je v obdobju 1. Svetovne vojne odigrala izjemno pomembno vlogo pri oskrbovanju Avstro-ogrske vojske na Soški fronti. Še bolj izjemen pa je način, na katerega so železnico zgradili in trasa po kateri je bila le-ta speljana. Izjemen gradbeni podvig, ki so ga dokončali v manj kot 30-ih dneh in za katerega velika večina Slovencev, tudi 100 let po njeni opustitvi, še nikoli ni slišala.

Na traso smo stopili nekaj km nad Godovičem, visoko nad dolino Zgornje Idrijce. Pot je drzno speljana v usekih na strmem kraškem pobočju, tu pa tam na utrjenem nasipu, skozi tunel…. Pot je opremljena za turistični obisk, a je na nekaterih delih precej zahtevna, zato je zavarovana z jeklenico, v pomoč pa je tudi lestev. Dolga je dobrih 8 km. Sestopili smo v zaščiteno okolje Zgornje Idrijce, si ogledali naravno znamenitost Divje jezero, nato pa se zagnali v hrib na Hleviše, dobrih 800 m visoki hrib na drugi strani Idrijce. Pot čez Prižnico vodi strmo v hrib po sprva kamnitem kraškem svetu, na zgornji planoti pa valovijo travnate senožeti vse do koče tik pod vrhom. Prehodili smo dobrih 20 km, zaključili pa pri prijaznih oskrbnikih v koči na Hlevišah.

Kras. Kras ni le kamen in burja, teran in pršut. Kras je mnogo več. V gručo stisnjene kamnite hiše, vinogradi z latniki, suhozid ob poti, ki vodi do vrtač in zapuščenih kalov, borov gozd, ki ga izpodriva hrast, rdeči ruj v jeseni, tihi pomniki minulih dni, stara gradišča, ki burijo domišljijo, boleči spomini minulih brezglavih vojnih strahot. In so Kraševci, trdoživi na svoji zemlji, ponosni domoljubi, močno vpeti v svojo zgodovino in bridkost potujčevanja in zavedanja, da so Slovenci na svoji, slovenski zemlji.

Pot nas je vodila iz Dutovelj do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne, nadaljevali smo po podeželski cesti Marije Terezije, tu pa tam se dotaknili stare železniške proge, v zadnjem delu pa se po planinski gozdni poti povzpeli na 540 m visoki Volnik. Vrh je na italijanski strani meje in nam ponuja razgled na Tržaški zaliv na eno stran in na hribovje nad Vipavsko dolino na drugi strani. Nedaleč stran je nedolgo nazaj odkrito več kot 3000 let staro gradišče, ohranjeni so suhozidi, terase in izravnave in zdi se, da prostor prežema posebna energija.

Dan je bil poseben tudi zato, ker je bil to praznik posvečen slovenskemu jeziku. In tu pa tam ob postanku smo poslušali pesmi o boru, o brinovki…..misli, ki jih je v svoji poeziji zapisal poet s Krasa, Srečko Kosovel.

Na poti nas je spremljal turistični vodnik, domačin Bogdan Macarol, zato Kras ni bil le kamen in burja, pršut in teran. Bil je mnogo več za vse nas, no pa tudi pršut in teran je bil, le burje tega dne ni bilo. Bilo pa je veliko sonca, ki je grelo prijateljsko planinsko druščino ves ljubi dan.