Kras. Kras ni le kamen in burja, teran in pršut. Kras je mnogo več. V gručo stisnjene kamnite hiše, vinogradi z latniki, suhozid ob poti, ki vodi do vrtač in zapuščenih kalov, borov gozd, ki ga izpodriva hrast, rdeči ruj v jeseni, tihi pomniki minulih dni, stara gradišča, ki burijo domišljijo, boleči spomini minulih brezglavih vojnih strahot. In so Kraševci, trdoživi na svoji zemlji, ponosni domoljubi, močno vpeti v svojo zgodovino in bridkost potujčevanja in zavedanja, da so Slovenci na svoji, slovenski zemlji.
Pot nas je vodila iz Dutovelj do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne, nadaljevali smo po podeželski cesti Marije Terezije, tu pa tam se dotaknili stare železniške proge, v zadnjem delu pa se po planinski gozdni poti povzpeli na 540 m visoki Volnik. Vrh je na italijanski strani meje in nam ponuja razgled na Tržaški zaliv na eno stran in na hribovje nad Vipavsko dolino na drugi strani. Nedaleč stran je nedolgo nazaj odkrito več kot 3000 let staro gradišče, ohranjeni so suhozidi, terase in izravnave in zdi se, da prostor prežema posebna energija.
Dan je bil poseben tudi zato, ker je bil to praznik posvečen slovenskemu jeziku. In tu pa tam ob postanku smo poslušali pesmi o boru, o brinovki…..misli, ki jih je v svoji poeziji zapisal poet s Krasa, Srečko Kosovel.
Na poti nas je spremljal turistični vodnik, domačin Bogdan Macarol, zato Kras ni bil le kamen in burja, pršut in teran. Bil je mnogo več za vse nas, no pa tudi pršut in teran je bil, le burje tega dne ni bilo. Bilo pa je veliko sonca, ki je grelo prijateljsko planinsko druščino ves ljubi dan.
Add a Comment