Jeseni 2006 sta Študijski krožek Sopota in ŠD Sopota ob podpori občine Zagorje ob Savi, KS Podkum in Zavoda za gozdove Slovenije označili romarsko Nežino pot iz Sopote, preko Borovaka pri Podkumu in Malega Kuma, do vrha Kuma. Hoje je za dve uri.
Nekako na polovici doline Sopote stoji tabla »Nežina pot« z vrisanim zemljevidom poti. Tu bomo začeli našo pot, ki jo je slikovito opisala in povezala z legendo o Nežki in Joštu Alenka Veber. Njen zapis citiramo v nadaljevanju.
Prikupna svetnica
Sv. Neži, rimski mučenki, eni najbolj prikupnih svetniških podob prvih krščanskih stoletij, je na slovenskih tleh posvečenih okrog dvajset cerkva. O njeni priljubljenosti pri nas pričajo še številne podobe in kipi v starejših cerkvah. Božjepotna cerkev sv. Neže na Kumu (1220 m) je nekdaj veljala za najbolj priljubljeno romarsko svetišče Dolenjcev. Ohranila se je legenda o preprostem dekletu Neži iz Kostanjevice na Krki, ki je v času poplav, hude šibe za dolenjske kmete, dan za dnem hodila molit na skalo sredi reke, da bi jih Bog tega gorja obvaroval. Nekoč je zaslišala glas s Kuma: »Pridi, pridi …« Neža je sledila glasu in se podala na mogočni Kum molit. Na del poti, ki jo je prehodila Neža, se bomo odpravili iz doline Sopote. Nekako na polovici doline se pot prične pred tablo Nežine poti, kjer je začrtan tudi njen zemljevid. Kje pot zavije v gozd in proti Borovaku, je najbolje povprašati domačine. Pri obujanju legende o skromnem dekletu niti ni toliko pomembno, ali gre za zgodovinsko resnico ali je to izraz spoštovanja do svetnice. Večje romanje na Kum je ob prazniku sv. Jerneja (24. avgust) oz. zadnjo nedeljo v mesecu avgustu. Kapelice sv. Jerneja, ki stoji na štajerski strani Kuma, naša pot ne zajame, pač objame Nežine solzice, cerkev sv. Uršule ter kapelici sv. Neže in sv. Jošta in seveda cerkev sv. Neže na Kumu.
Iz doline Sopote mimo Solzic sv. Neže na Kum
Nežina pot se skoraj ves čas vije v hladu gozdov. Ob prebiranju legende o Neži ter pastirjih Joštu in Jerneju, ki sta bežala pred Turki s tropom ovac, dve uri hoje kar prehitro mineta. Ko se je Neža odpravila na Kum, je s seboj vzela kravo, a zgodila se je nesreča: krava je zgrmela v prepad nad Selami (danes Borovak pri Podkumu). Neža je tako neutolažljivo jokala, da je krava okamenela in iz te skale še danes solzijo Nežine solze. Od tod do podružne cerkve sv. Uršule, ki stoji na ravnici, obdana z nizkim obzidjem na severnem obrobju Borovaka pri Podkumu, je le še nekaj sto metrov. Po dobrem kilometru poti proti Malemu Kumu se Nežina pot priključi planinski poti, ki je označena s Knafelčevo markacijo. Na svojem begu sta Jošt in Jernej srečala prijazno Nežo, ki jima je pomagala pri begu. A nad Malim Kumom so ji pošle moči, Turki so jo ujeli in ji odsekali glavo. Pri kapelici sv. Neže so v skali vidni odtisi njenih drobnih kolen, kamor je ponižno pokleknila, čakajoč krute kazni Turkov, ko ni hotela izdati, kam sta pobegnila Jošt in Jernej. A tudi Jošt je opešal. Na mestu, kjer ga je posekal turški meč, stoji kapelica v čast sv. Joštu. Le še nekaj malega korakov in že smo na Kumu, ki mu pravijo zasavski Triglav. Nekoč sta na Kumu stali dve cerkvi. Žal se je morala cerkev sv. Jošta, ki je stala na višjem vrhu, leta 1961 umakniti razvoju civilizacije. Glas o priljubljenosti božje poti na Kum je privabil tudi Valvasorja, ki je v nedeljo, 29. avgusta 1688, poromal tja gor in poročal o uslišanjih in čudežih, ki se godijo na Kumu. O romarjih iz Kostanjevice na Krki je kronist avgusta leta 1869 zapisal: »Zanimivo je videti romarje iz Kostanjevice, kteri vsled stare navade vsako sedmo leto na hrib prihajajo in prinašajo darov za cerkev; med temi težko svečo, ktera tehta 14 liber.« Svečo so darovali Kostanjevičani v zahvalo, ker so bili rešeni velike povodnji.