Monthly Archives: januar 2022

Zasavska planinska pot se zaključi na Kumu, zadnja etapa pa se začne v zaselku Preveg na južnih pobočjih Kumljanskega hribovja. Ta pot je nam, Zasavcem, precej od rok in le redko krenemo po  njej. Pa vendarle sprejmemo ta izziv, hkrati pa še preverimo  planinske označbe. Tu pa tam je slišati, da je pot slabo markirana, vendar smo ugotovili, da temu ni tako. Markacije in smerne table so zadosti pogoste, marsikoga pa verjetno moti, da je velik del poti speljan po cestah, tudi asfaltiranih in to nam, planincem res ni najljubša izbira. No, pot pa tudi ni kratka, je pa slikovita, z lepimi razgledi, tu pa tam se celo spušča v kako sedlo, pa se spet počasi dviguje vse tja do Malega Kuma, ko se usmerimo v gozd na pravo planinsko pot, ki se v okljukih strmo vzpne na naš cilj Kum. Med potjo se v Rtičah ustavimo na izletniški kmetiji, kjer nas gospodar Anton Dolinšek povabi na šilce in na ogled njegovih planinskih konj (bosanska pasma), ki jih vzreja na tem posestvu na povsem naraven način, saj so konji vse leto zunaj, v prosti reji. Četudi se naša pot dvigne le za slabih 500 višincev, potrebujemo skupaj polne 4 ure, da premagamo vseh 12 km ceste.

Rudnik Sitarjevec v Litiji je sodobni podzemni muzej, ki obiskovalcem ponuja vpogled v raznolikost geološke naravne dediščine, svet netopirjev, pajkov in gliv, v bogastvo rudarskega izročila in interpretacijo njegovega bogastva skozi oči umetnikov. Tako so snovalci muzeja zapisali v uvodu na svoji spletni strani.

O zgodovini rudnika, o njegovem bogastvu mineralov, o prizadevanjih, da je rudnik urejen kot muzej in o načrtih za turistični razvoj nam je ob sprehodu po izvoznem rovu in ob ogledu zanimivosti pripovedovala lokalna vodička.

Ko pa smo spet prišli na svetlo, smo se povzpeli na vzpetino nad rudnikom, prav tako imenovano Sitarjevec, kjer sta nam Vlasta in Jure povedala vrsto naravovarstvenih zanimivosti.   

Mohorjev hrib je 511 m visoka vzpetina nekje med Moravčami in Lukovico. Vrh krasi imenitna cerkev sv. Mohorja, v zavetju njenih mogočnih zidov pa si odpočijemo in se razgledujemo po slikovitih zaselkih v podnožju hriba, v ozadju proti severu pa se šopirijo zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Na vrh smo se povzpeli mimo Gradiškega jezera. To je umetno jezero, ki služi kot zadrževalnih za vodo z avtoceste. Ob jezeru je speljana položna sprehajalna pot in četudi je jezero zamrznjeno, se je nekje na nasprotnem bregu sam samcat lobod nastavljal sončnim žarkom.  

Četudi je bil 40. novoletni pohod na Kum v klasični obliki odpovedan, se je tega dne na ta zasavski vrh odpravilo kar lepo število planinskih navdušencev. Seveda, obetal se je lep, sončen dan, skoraj spomladansko je bilo na Kumu. Ko so bile zasavske kotline in doline še zavite v gosto in hladno meglo, je Čebulovo dolino in vse vrhove in grebene nad njo že  grelo prijetno zimsko sonce. No, zimsko res ni bilo, v zasavski rebri so telohi že kukali na plano, na vsej poti do vrha pa je bilo v senčnem gozdu vsega le nekaj deset metrov zasnežene poti. Razgled pa je tudi tokrat na razgledišče pri zvoniku privabljal slehernega obiskovalca Kuma.  In ni nas bilo malo, prihajali so z vseh koncev Slovenije in tudi hrvaških planincev je bilo nekaj. Saj, saj, 2. januar je pač dan, ko gremo planinci na Kum, tradicionalno že 40 zaporednih let.