Izhodišče Senožeče, zdi se, kot od boga pozabljena vasica, pa vendar najdemo malo kavarnico za jutranji priboljšek. Dopoldanska sparina nas spremlja že ob vzponu, še dobro, da je večji del poti speljan po gozdu. Nikamor se nam ne mudi, saj smo vsi seniorju, za pot si vzamemo celi dve uri. Vrh sredi raztegnjene travnate planote nas pričaka v soncu, sparina pa dela kopreno in nam zakriva razglede. Obiščemo tudi cerkvico sv. Urbana, ki stoji 10 min. od vrha na robu planote. Po ustnem izročilu je tam stala cerkvica že v 13. stoletju, pa je zob časa opravil svoje, a so jo domačini izjemno lepo obnovili in je vredna ogleda in tudi kakega milodaru. Sestopamo po isti poti, pa nehote zaidemo na pot, ki pelje do sirarne. Tam se oskrbimo z ovčjim sirom in svežo vodo, nato pa se usmerimo na pravo pot in na izhodišču smo spet v dveh urah. Suhe trave in vmes le redko cvetje, v gozdu pa dišeče male ciklame naznanjajo, da se poletje počasi poslavlja.