V cerkvi svete Neže na vrhu Kuma smo doživeli izjemen večer, v katerem so se prepletli glasba, beseda, narava in planinski duh. Ob praznovanju pomembnih obletnic 70-letnice Zasavske planinske poti in 30-letnice Krajinskega parka Kum smo lahko skozi umetnost začutili lepoto tega prostora.
Skozi glasbo nas je vodil Lado Jakša, priznani slovenski umetnik, glasbenik, fotograf in skladatelj, ki s svojim ustvarjanjem že vrsto let odpira prostor tišine, razmisleka in občutenja narave. Po končani srednji glasbeni šoli je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V glavnem ustvarja improvizacijsko in eksperimentalno glasbo ter glasbo v stilu jazza. Deluje kot svobodni umetnik in komponira glasbeno opremo za film, gledališče, televizijo, radijske igre. Njegova umetnost je prepoznavna po subtilnem povezovanju zvoka, podob in notranjega doživljanja sveta. V njegovih delih se pogosto srečata človek in narava — ne kot ločena svetova, temveč kot eno samo občutljivo ravnovesje.
Poseben pečat večeru pa je dala tudi beseda Jožeta Praha. Jože Prah, sicer gozdar, je dolgoletni poznavalec narave, gozdov in človekovega odnosa do okolja, predvsem pa človek, ki zna s svojo mislijo in pripovedjo približati pomen naravne dediščine in spoštovanja prostora, v katerem živimo. Njegovo delo je močno povezano z ohranjanjem narave, trajnostnim razumevanjem krajine ter z ljubeznijo do domačega okolja. S svojim pripovednim občutkom je glasbi dodal še razsežnost besede, spomina in razmišljanja.
Prav preplet umetnosti Lada Jakše in besede Jožeta Praha je ustvaril večer, ki ni bil le koncert, ampak doživetje — miren poklon Kumu, zasavskim hribom, zasavski planinski poti in ljudem, ki jih nosijo v srcu.
Drugi del večera pa smo preživeli v toplem zavetju planskega doma malce bolj sproščeno, pa vendar še zelo razmišljujoče. Majda Zupan, naša vrla planinka se je odločila izmed svojih nešteto fotografij nekaj le-teh postaviti na ogled. Skozi njeno razstavo z naslovom Tam, kjer se korak upočasni, nas je popeljal Jurij Crnkovič, ki je ob posameznih fotografijah pojasnjeval mojstrstvo fotografinje. Majdi je narava sveta, še posebej tista neokrnjena, skrita v tihoti gora ali gozda, v šelestenju suhih gorskih trav ali šumenju potoka, drobna cvetka ob poti ali prelet ptice… Majda, čeprav ljubiteljska ustvarjalka, s svojim izostrenim pogledom razkriva izjemno občutljivost za kompozicijo, igro svetlobe in drobne podrobnosti narave. Njene fotografije niso le podobe krajine ali trenutka – so ujeti občutki. V njih začutimo veselje jutranje svetlobe, spokojnost tihih poti, pa tudi rahlo otožnost minljivosti in tihega spreminjanja narave. Vsak motiv pripoveduje svojo zgodbo in gledalca vabi, da se za trenutek ustavi, opazuje in začuti. Njena dela odlikuje iskrenost pogleda, brez odvečnega blišča ali iskanja popolnosti nastajajo podobe, ki s svojo pristnostjo nagovarjajo človeka in prebujajo spomine, občutke ter občudovanje narave. Prav v tej preprostosti in občutenju svetlobe se skriva moč njenih fotografij.
Add a Comment