DSC02594~1

Stegovnik, 25.9.2021

Stegovnik je 1692 m visoka in razgledna gora med Košutnikovim Turnom, Storžičem in mogočno Kočno. Naše izhodišče je pri kmetiji Rezman, pot pa vodi na Močnikovo sedlo in naprej na vrh. Razgledi so veličastni. Proti vzhodu se pogled ustavi na Virnikovem Grintovcu in seže preko Olševe, Pece vse do Uršlje gore in zaokroži po vrhovih Kamniško Savinjskih Alp nazaj proti jugu do Kozjega vrha in Storžiča. Proti severu se vleče greben Košute s svojimi planinami, nadaljuje pa se vse do Julijcev in Triglav je kot na dlani. Stegovnik ima dolg grebenast vrh. Pot je sem pa tja nekoliko izpostavljena, največje presenečenje pa nam gora pripravi, ko se nižje krožna pot obrne nazaj proti Močnikovemu sedlu. Pot vodi skozi izredno slikovito naravno okno z dvema dvoranama, ki sta povezani z lestvijo. Južno strmo in gozdnato pobočje pa je poseben izziv zaradi številnih podrtih dreves, da se le komaj prebijemo nazaj na Močnikovo sedlo.

IMG_20210918_134318~1

Brana, 18.9.2021

Prava jesenska tura. Sveže jutro, po pobočjih se iz doline vzpenjajo goste meglice, na koncu pa vendarle zmaga sonce.

IMG_20210911_105012~1

Rauchkofel, 11.9.2021

Rauchkofel, 2460 m visoka gora v Karnijskih Alpah se dviga v neposredni bližini najvišjih karnijskih skalnih vršacev. Po travnatih pobočjih vodi na vrh strma pot, ki je v zgornjem delu celo zavarovana z jeklenico. Mi smo izbrali izhodišče na planini Valentintal, nedaleč od mejnega prelaza Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Pot po dolini Valentintal se zaključi na sedlu Valentin Törl, potem pa nadaljujemo skozi sitno grapo in po zelenih pašnikih strmo na vrh gore. Sestopimo do koče Pichl ob jezeru Wolaya, potem pa nazaj na sedlo Valentin Törl in po dolini Valentintal v družbi svizcev na izhodišče.

IMG_4484~1

Krn, 4.9.2021

Načrt za Karnijce nam je prekrižala slaba vremenska napoved v tistem koncu, zato je bilo varneje proti Krnu. S planine Kuhinja smo jo na vrh mahnili kar direktno, sestopili pa smo z malček ovinka na škrbino in nazaj na planino Kuhinja.

IMG_20210906_172339~1

Dolomiti 2021, 6.-8. sept.

Redko se zgodi, da nas v Dolomitih vsaj malo ne namoči, a tokrat nam je bilo vreme naklonjeno. Na višini nad 2000 m je že čutiti jutranji jesenski hlad, sonce pa še vedno ima moč, da čez dan posrka vlago iz meglic, da je nam, planincem, dano uživati v razkošnih razgledih. Letošnja skupinica je štela le 4 dobro pripravljene hribovce in že prvi dan smo se sončili na Monte Paternu, 2744 m visoki ojstrici v neposredni bližini znamenitih Treh Cin. Ferata “De Luca-Innerkofler”, ki po vratolomnih stenah in naravnih prehodih preči goro je povezana s tragičnimi dogodki iz velike vojne. Številni vojaški rovi spominjajo na tiste žalostne čase. Še isti dan nadaljujemo naše potovanje preko Cortine d’Ampezo do koče Dibona, ki se stiska pod ostenje Tofane di Rosez, kjer prenočimo. Naslednje jutro se odpeljemo do Paso Giau, ki je izhodišče za ture drugega dne. Krožna zavarovana pot pelje pod zahodno ostenje Ragusele in se v nekaj dobro zavarovanjih skokih zaključi tik pod kočo na vrhu 2575 m visoke gore Nuvolau, od koder je lep razgled na naš naslednji cilj, 2413 m visoki Averau. Sestop do naslednjega sedla med obema vrhovoma je lahek, za vzpon na vrh Averaua pa je spet treba stisniti nekaj moči iz rok in nog, da se spleza prek strme vzhodne stene na vrh. Na izhodišče se vračamo po južnem, prijaznejšem pobočju, naše potovanje pa nadaljujemo preko prelaza Falzarego do naslednjega izhodišča, to je Corvara v Alta Badii. Z žičnico si skrajšamo pot do našega naslednjega prenočišča v koči Franz Kostner, 2536 m visoko pod vzhodnim pobočjem masiva Sela. Jutro se obarva v tople barve vzhajajočega sonca, ki se razlije v stenah Sele. Zato se kar hitro odpravimo na naslednjo turo na 2910 m visoki Piz de Lech. Pot ni zahtevna, nekaj jeklenic in 10 m fiksne lestve naredi pot zanimivejšo, vrh pa se v jutru nikakor ne more izviti iz meglic, le toliko nam da veselja, da se na hitro lahko razgledamo po ostalih vrhovih in dolino pod nami. In že hitimo v dolino, da si na poti domov ogledamo še eno izmed najlepših dolomitskih jezerc, Lago Sorapis. Po slabih dveh urah hitre hoje po sicer lahki poti smo pričakovali skriti biser, dobili pa grenko razočaranje. Znamenito jezero se je spremenilo v malo večjo lužo, le nekaj svoje barve je ohranilo, na robu izsušene obale pa se kopičijo zelene alge. Žal, nismo uspeli izvedeti, zakaj je temu tako.

Dolomiti ponujajo obiskovalcem neskončno priložnosti tudi v poletnem času, zato je na najlepših točkah vedno pravo mravljišče. Na zahtevnih poteh pa je vzdušje hribolazcem prijaznejše. Za bogati foto arhiv sta poskrbela Kristina in Karli, ki ga z veseljem delita tudi z vami.