V letošnjem taboru na Lošinju se nas je zbralo 26 planincev, ki smo zasedli 7 mobilnih hišk v kampu Čikat. Prvo popoldne, ko smo si malce oddahnili od poti, smo si skupaj z lokalno vodičko ogledali mestece Mali Lošinj, zaključili pa v njihovem Miomirisnem vrtu ob robu mesta.
Naslednji dan nas je navdušila Osorščica, najvišji,588 m visoki greben, ki se vleče vzdolž otoka. Za vzpon smo izbrali Nerezine, se slabi 2 uri vzpenjali do Sv, Mikule in nato nadaljevali po grebenu proti koči Gaudent, ki stoji na severnem robu grebena. Spotoma smo ugotovili, da je koča “izredno” zaprta, pa smo jo zato mahnili kar proti Osorju. Mimogrede smo si “pomotoma” ogledali še čudovit, osamljen zaliv, pivo v Osorju pa je bilo presneto zasluženo. Nekaj utrujenosti se je komu že nabralo v nagah, pa ne toliko, da ne bi preživeli spet en prijeten večer ob skupni ribji večerji.
Tretji dan pa nas je zvabilo na bližnji otok Susak, da se prepričamo o njegovih posebnostih, ki jih res ni malo. Otok iz mivke, kamorkoli greš, brez avtomobilov, redki domačini se pripravljajo na sezono, tu pa tam brni kak traktor, še več pa je samokolnic, ki veljajo za tradicionalno otoško prevozno sredstvo. Naša skupina se je podala na prečenje otoka, začenši v Donjem selu, se vzpela po 150 stopnicah do Gornjega sela, nato po vršni planoti po ozkem peščenem kolovozu do svetilnika in sestop nazaj v Donje selo. Divjina na vršni planoti, slabih 100 m nad morjem, je osupljiva, vse preraščeno z robido in bambusom, vmes pa nekaj obdelanih površin, zasajenih s trto. Suha grla pa smo osvežili v eni od vaških konob, razgreta telesa pa v morju na Spjaži, eni do kolen, drugi pa kar do vratu.
Zadnji dan smo spotoma obiskali še znamenite Lubenice, 4000 let staro vasico na 350 m visokem zahodnem robu otoka. Slikovita, osamljena vasica zbuja domišljijo, žal, ne srečamo nikogar, ki bi nam pričaral utrip minulih časov.
Doživetja v lepoti mediteranskega sveta smo v prijetni druščini ujeli tudi v svoje objektive, izmed par tisoč fotografij jih nekaj dajemo na ogled.