Monthly Archives: april 2024

Zima v visokogorju še kar opleta z repom, zato smo namesto na Goli vrh krenili proti Primorski, na Sinji vrh. Pa poglej ga šmenta, tam pa naj bi deževalo, tako napovedujejo vremenske slike. In spet se na hitro, tako spotoma, najde rešitev – Dobrač. Vremenska slika kaže sonce, nekaj nad 0 stopinj in bogata snežna odeja. Ničkolikokrat smo že bili na Dobraču, običajno v tisti pravi februarski zimi, zato nas je debelina snežne odeje konec aprila presneto presenetila. Navajeni splužene in steptane poti smo se v hrib zapodili po ozki gazi, speljani tu pa tam mimo običajne poti, preko številnih zametov vse do vrha tega imenitnega razglednika. Na vrhu smo se prepričali o slabem vremeni na Primorski strani, kjer so se valili temni in gosti oblaki, nas pa je razvajalo sonce in lepi razgledi po Koroški, le Julijci so sramežljivo skrivali svoje vrhove v meglicah. Spet en lep planinski dan v sijajni planinski druščini…..

To je dan spomina na naravovarstvenico Vlasto. Njeno delo je v našem društvu pustilo močno zavedanje o pomenu varstva narave in okolja, prav tako pa je njen prispevek izjemnega pomena tudi za celotno kumljansko področje.

Pohod je potekal v organizaciji MDO Zasavje in našega društva. Planincem pa so se pridružili tudi domačini z Dobovca in okoliških vasi. Po poti nas je vodil Jure Crnkovič in nam spotoma pripovedoval vse o poti in njenih posebnostih in zanimivostih. Pridružila pa sta se mu še Ljudmila Strahovnik in Jože Prah.

Lep pomladni dan z že ozelenelimi bukvami in prvimi cvetki kukavičevk, z otožnostjo in spominjanjem….

Zbirno mesto je ob cerkvi v kraški vasici Vojščici, kjer nas pričaka Patrik, predsednik domačega turističnega društva Farjovca. Popelje nas preko košenic in skozi kraški gozd, preko poraščenih pobočij nad brstovško dolino. Žajblja, po katerem imenujejo pot, je največ na skalnem robu nad vasjo Brestovica tik ob italijanski meji. Žajbelj je tik pred cvetenjem, sicer zadiši, vendar pravo razkošje prihaja v naslednjem tednu. Hodimo mimo več obnovljenih kalov, kraških jam, najdemo krokarjevo gnezdo z mladiči, opazujemo gozd, ki se po minulih požarih spet obrašča, uživamo v razgledih proti morju, za kratek čas pa se nam pokažejo tudi zasnežene alpe. Malica ob poti in okrepčilo ob zaključku nam popestrita dan, ki je za ta letni čas še posebej topel. Po slovesu nadaljujemo vožnjo do Devina, potem pa pot pod noge po Rilkejevi poti, sicer ne vsi, vsi zadovoljni pa se dobimo na začetni točki ob pivu in kavi. Majda pa je spet zbrala lepe spomine, nekaj jih prilagamo.

Planinski vodniki MDO Zasavja se vsako leto na pomlad srečamo in se pogovorimo o pomembnih in tudi manj pomembnih stvareh. Tokrat smo na Čemšeniški planini poslušali naravovarstvenico Simono o pasjih ljubljencih v gorah, Franc nam je osvežil nekaj o vodništvu, Jože pa o pomenu sredogorskih poti in načinih prilagajanja na povečan obisk planincev v sredogorju, predvsem v smislu razbremenitve visokogorja. Hvala organizatorju PD Zagorje za gostoljubje in bogato malico.

Na desni strani Labotske dolino se vleče dolg hrbet Svinške planine, ki se v najvišjem vrhu dviga tja do 2080 m visoko. Ko se narava v dolini že prebuja v pomlad, je na gori še dosti snega, a ga toplo sonce uspešno preganja. Zato je gora vsa v žuborenju, kot en sam veliki gorski izvir. Razgledi? Poglejte si naše fotografije.

Tudi letos smo se planinci vključili v tradicionalno občinsko čistilno akcijo. Najprej smo se lotili čiščenja pred domačim pragom na Ulici 1. junija 2, nato pa v hrib, na cesto, ki vodi iz Trbovelj na vrh Kuma. Pločevinke, plastenke, PVC vrečke, ročke za gorivo, pa kak pokrov za platišče in še kak odpadli avtomobilski del – vse to se je nabralo na poti do Kuma. Vsega nam, žal, ni uspelo zbezati iz strmih in za zdrs nevarnih pobočij pod cesto. Čiščenje takega spolzkega terena je zelo nevarno, potrebovali bi varovanje z vrvmi. Mogoče pa bi se tega kdaj lotili tisti packi, ki svoje pločevinke brezsramno odvržejo pod cesto, češ, saj se ne vidi. A kdor gre peš, ve, da se presneto dobro vidi vsa žalostna pločevinasta in plastična krama, ki jo bo gozd prekril, a narava je kmalu ne bo predelala. Še posebej boleče pa je pogled v strmino pod cesto v enem od ovinkov, tam pri ogledalu, kjer je celo napis “odlaganje odpadkov prepovedano”. No, prav tam vsako leto, brez izjeme, nekdo odpadke skrbno shrani v PVC vreče in jih pošlje po strmini v grapo. Res pogumno, pravi heroj! A narava mu ne more biti hvaležna in mi tudi ne.