Monthly Archives: maj 2024

Na Kumu je bilo živahno, skoraj 200 mladih in radoživih planincev se je udeležilo tradicionalnega MDO srečanja, ki smo ga tokrat pripravili v PD Kum. Priprave na dogodek so potekale vsaj 1 mesec, dan prej smo se lotili delovne akcije na Kumu, na dan dogodka pa smo z zaključnimi pripravami začeli že na vse zgodaj. Srečanja so se udeležili planinci iz Brežic, Sevnice, Laškega, Litije, Hrastnika, Dola pri Hrastniku. Iz našega mesta pa so se nam pridružili le planinci iz osnovne šole Tončke Čeč. Žal nam je, da se dogodka niso udeležili planinci iz Senovega, Krškega, Radeč, Rimskih Toplic, Zagorja in iz PD Trbovlje.

Mladim planincem smo dali na ogled in poduk o malih živalih, pa o gozdu in gozdnih živalih, naučili so se delati nekaj planinskih vozlov in kako se varuje v gorah, spoznali so kumskega brezokca in opojno zlatico, spoznali in risali so markacije, za zaključek pa so se posladkali s palačinkami in napitki.

Vsem mladim planincem in njihovim mentorjem se zahvaljujemo za obisk, zahvaljujemo se donatorjem in zahvaljujem se vsem planincem, ki ste sodelovali in pripomogli k uspešni izvedbi dogodka.

Z vami pa tokrat delimo le nekaj vtisov, tistih najlepših z otroci pa varujemo pred javnostjo.

V okviru TVU je tudi naše društvo pripravilo predavanje o Zasavki planinski poti. V goste smo povabili Jožeta Praha in Roka Petančiča, oba poznavalca ZPP in mnogih zanimivosti ob poti. Prijeten planinski večer smo zaključili s predstavitvijo in pokušino žlahtnih vin, ki jih pridelujejo vinarji ob ZPP.

Obema gostujočima predavateljema se sodelovanje zahvaljujemo, za gostoljubje se zahvaljujemo tudi knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje.

Golica, 1860 m visoka mejna gora v Karavankah v maju privablja množico planincev in ljubiteljev narave. Zakaj? Ne, gora ni nič posebnega, res je gola, a v maju je okrašena z nešteto belimi cvetki narcis – ključavnic. Tudi nas je zvabilo ta gori, da preverimo to čudo narave. S Planine pod Golico smo se povzpeli do koče na Golici in nadaljevali do vrha. Tu belih cvetk skorajda ni, pa vendar smo na vrhu navdušeni. Razgledujemo se v dolino po naši Gornjesavski dolini in avstrijski Ziljski dolini, vrhovi naših Julijcev pa se skrivajo v meglicah in oblakih. Našo pot nadaljujemo proti Javorniškem rovtu. Grebenska slikovita pot nas pelje čez strma travnata pobočja, kjer se že nežno začenja bela svilena preproga. Zadnje pobočje Krvavke je videti kot snežna odeja, čeprav je med cvetočimi narcisami še veliko zaprtih popkov in v naslednjih dneh bo razkošje cvetov doseglo svoj vrh. V dolino sestopimo čez Markljevo planino do našega izhodišča. Majda pa je spet poskrbela za foto arhiv, nekaj od tega pa je na ogled spodaj.

V letošnjem taboru na Lošinju se nas je zbralo 26 planincev, ki smo zasedli 7 mobilnih hišk v kampu Čikat. Prvo popoldne, ko smo si malce oddahnili od poti, smo si skupaj z lokalno vodičko ogledali mestece Mali Lošinj, zaključili pa v njihovem Miomirisnem vrtu ob robu mesta.

Naslednji dan nas je navdušila Osorščica, najvišji,588 m visoki greben, ki se vleče vzdolž otoka. Za vzpon smo izbrali Nerezine, se slabi 2 uri vzpenjali do Sv, Mikule in nato nadaljevali po grebenu proti koči Gaudent, ki stoji na severnem robu grebena. Spotoma smo ugotovili, da je koča “izredno” zaprta, pa smo jo zato mahnili kar proti Osorju. Mimogrede smo si “pomotoma” ogledali še čudovit, osamljen zaliv, pivo v Osorju pa je bilo presneto zasluženo. Nekaj utrujenosti se je komu že nabralo v nagah, pa ne toliko, da ne bi preživeli spet en prijeten večer ob skupni ribji večerji.

Tretji dan pa nas je zvabilo na bližnji otok Susak, da se prepričamo o njegovih posebnostih, ki jih res ni malo. Otok iz mivke, kamorkoli greš, brez avtomobilov, redki domačini se pripravljajo na sezono, tu pa tam brni kak traktor, še več pa je samokolnic, ki veljajo za tradicionalno otoško prevozno sredstvo. Naša skupina se je podala na prečenje otoka, začenši v Donjem selu, se vzpela po 150 stopnicah do Gornjega sela, nato po vršni planoti po ozkem peščenem kolovozu do svetilnika in sestop nazaj v Donje selo. Divjina na vršni planoti, slabih 100 m nad morjem, je osupljiva, vse preraščeno z robido in bambusom, vmes pa nekaj obdelanih površin, zasajenih s trto. Suha grla pa smo osvežili v eni od vaških konob, razgreta telesa pa v morju na Spjaži, eni do kolen, drugi pa kar do vratu.

Zadnji dan smo spotoma obiskali še znamenite Lubenice, 4000 let staro vasico na 350 m visokem zahodnem robu otoka. Slikovita, osamljena vasica zbuja domišljijo, žal, ne srečamo nikogar, ki bi nam pričaral utrip minulih časov.

Doživetja v lepoti mediteranskega sveta smo v prijetni druščini ujeli tudi v svoje objektive, izmed par tisoč fotografij jih nekaj dajemo na ogled.