V Dolomitih je neskončno veliko možnosti za doživljanje gora, od lažjih do ekstremno težkih planinskih podvigov. V letošnji planinski skupini pa je bila večina planincev, ki so prvič obiskali Dolomite, zato smo za ture izbrali “klasiko”, Tri Cine, enega tritisočaka – Piz Boe in še eno lažjo turistično turo.
V Pustriški dolini nas že pozdravljajo Sekstenski Dolomiti, mi pa nadaljujemo do znamenitega jezera Misurina, ki s kuliso Treh Cin v ozadju ponuja osupljivo lepoto. Čez sedlo Treh križev se spustimo v Cortino, ki je letos ne le polna turistov kot po navadi, pač pa je mesto pravo gradbišče v pripravah na olimpijske igre čez 2 leti. Iz Cortine nadaljujemo do prelaza Falzarego, kjer ne moremo mimo vzpona na znamenito goro Laguzuoi. Pot si delno skrajšamo z žičnico, na vrhu pa nekatere bolj navdušijo razgledi, druge pa dogodki prve svetovne vojne. Pot nadaljujemo v dolino Alta Badia do mesteca Corvara, od koder se z žičnico Boe Valon dvignemo na 2500 m pod ostenja masiva Sella, nato pa še kratek sprehod do našega prvega prenočišča v koči Franz Kostner.
Drugi dan vzamemo pot pod noge že navsezgodaj in jo mahnemo po ferati Lichtenfels na 3152 visoki vrh Piz Boe. Razgledi so navdušujoči, zadovoljstvo našega najmlajšega Naceta pa tudi, ki ponosno zdrži krst na tritisočaku. Sestopamo po isti poti do koče, nato spust v dolino in povratek nazaj proti Cortini. Spotoma se ustavimo pod prelazom Falzarego, na sedlu Valparola, kjer si “zgodovinski” navdušenci ogledajo še vojni muzej Tre Sassi. Nadaljujemo skozi Cortino in nato proti koči Auronzo tik pod Tremi Cinami, kjer je naše drugo prenočišče.
Tretje jutro spet krenemo zgodaj na pot proti Monte Paternu, znameniti gori iz prve svetovne vojne, kjer so se dogajale žalostne zgodbe med planinskimi prijatelji, ki so zaradi nedoumljive neumnosti kot vojaki stali vsak na svoji strani. Ferata DeLuca-Innerkofler, ki je speljana preko gore, nosi ime teh dveh planinskih prijateljev. Ferata za marsikoga ni mačji kašelj, zračne police nekaterim niso prav pri srcu, tik pod vrhom pa nas preseneti nekaj dežnih kapelj. Zato vrh izpustimo in se usmerimo v sestop na drugi del ferate, ki v veliki meri poteka po vojaških rovih, izhod pa je prav blizu koče Locatelli, kjer si končno privoščimo prvo jutranjo kavo in nekaj za pod zob. Pot do koče Auronzo in do našega avtomobila pa je lahkotna, polna zvedavih turistov in glede na barvo kože, prav z vsega sveta.
Domov se vračamo po Pustriški in Dravski dolini, ustavimo pa se še na Weissensee, ob čudovitem jezeru na Koroškem in potem po Ziljski dolini pod domače hribe.