Tudi to pomlad smo se planinci – kumovci družili s prijatelji Kuma na že tradicionalnem 13. srečanju na Kumu. Razglasili smo naj prijatelje Kuma, trofeji sta odnesla Alenka Sinkar in Boris Trotovšek. Za kulturni točki sta poskrbela Marjan s pesmijo in Romana z recitacijo. Ob tej priliki pa smo praznovali tudi 75-letnico delovanja našega društva.
Srečanje so letos pripravili planinci PD Radeče. Z železniške postaje v Radečah so jih z avtobusi prepeljali do Zagrada, potem pa so pot nadaljevali peš do Magolnika. Vse ekipe so se vključile v pohod po orientacijskih točkah od Magolnika do Ajdovske deklice, potem pa se je pri hiši Magolnik dogajalo pravo mladinsko druženje ob delavnicah gozd-učilnica, slikarska delavnica, pihalo se je v balone, še največ veselja pa je bilo ob ognjiščih, kjer so si vsi pridno pekli penice in kruhke, nataknjene na dolgi leskovi palici. Dogodka se je udeležilo okrog 220 mladih planincev iz desetih zasavskih društev, zraven so bili tudi planinci iz našega društva, trije fantje in pet deklet. Spremljala jih je mentorica Urška, v pomoč pa smo ji bile Sara in Marjeta.
Po desetih letih smo se kumski planinci vrnili na Pag. Od 31 udeležencev je bilo veteranov izpred desetih let le tretjina, ostali so pohodniški Pag spoznavali prvič. Z nami je bil tudi Jure, ki je v Novalji napol domačin in nam je na naših poteh s prve roke nanizal mnoge zanimivosti o Pagu, o ljudeh, o življenju včasih in danes. Prvo popoldne smo začeli v Novalji, kjer smo si ogledali rimski akvadukt iz prvega stol., imenovan Talijanova buža. Nadaljevali smo v znamenitem oljčniku na Lunu, kjer smo se čudili več kot tisoč let starim oljkam, najstarejša jih šteje celo 1600 let. Naslednje jutro smo jo vsi skupaj mahnili na turo Life on Mars. Začeli smo v vasici Metajna in se sprehodili po na novo betonirani pohodniško kolesarski poti do obale Ručica. Večina nas je nadaljevala po kamnitih poteh čez hrib do naslednje čudovite plaže Baritnice, ki jo krasijo tri mogočen skale, ki so se skotalile v morje, nad njo pa se šopiri plezališče Stogaj. Tu se je spet nekaj planincev odločilo za povratek, nekaj pa nas je nadaljevalo do naslednjega zaliva Slano, kjer se začne spektakularna ferata, sicer speljana tik nad vodo, a presneto zahtevna. Preizkusili smo jo v prvih dobrih 20 metrih, potem pa poteka v previsih in po vsej dolžini, vseh 100 m, jo je preplezale le naša alpinistka Jadranka, ki je priznala, da jo je težavnost presenetila. Vračali smo se po zgornji poti in po 12 km skupaj z ostalimi sedli za mizo v Metajni in si privoščili okrepčila. Tretji dan smo izbrali turo na najvišjo vzpetino na otoku, 349 m visoki Sveti Vid. Nameravali smo se vzpeti po strmi zahodni poti, pa nas je presenetila zapora ceste, zato smo se preusmerili in se s Kolana po lahki poti podali na vrh. Sestopali pa smo proti zaselku Šimuni, kjer smo vso pot uživali v cvetočih ratiščih žajblja. Nadaljevali smo do mesta Pag, kjer smo si najprej ohladili razgreta grla in se potolažili z goro sladoleda. Potem pa nas je Jure popeljal skozi mesto, nam predstavil soimenjaka Jurija Dalmatina, ki je pred stoletji načrtoval gradnjo mesta Pag, si ogledali benediktintsko baziliko Marijinega vnebovzetja in na znamenitem mostu zaključili s skupinsko fotografijo. Vse načrtovane ture so bile opravljene, zato smo se v poznem popoldnevu lahko sprostili ob tradicionalnem ribjem pikniku.
Seniorji smo se potepali po Avstrijski Koroški. Najprej smo si ogledali znameniti Otok (Maria Wörth), kjer so v začetku 9. stoletja postavili prvo cerkev za namen pokristjanjevanja Karantanskih Slovencev. Kasneje je bila ob semenišču zgrajena še ena manjša cerkev, obe sta leta 1399 pogoreli, kasneje pa sta bili zgrajeni novi cerkvi v gotskem slogu, kot jih vidimo še danes. Takratni otok pa danes tudi ni več otok, zaradi regulacije umetnega odtoka iz jezera, se je otok leta 1770 povezal s kopnim, ime Otok pa je ostalo.
Nadaljevali pa smo z vzponom na Jedvovco, 851 m visoko vzpetino nad južnim bregom Vrbskega jezera. Lahka gozdni pot nas je v uri in pol pripeljala v pravi turistični vrvež v vznožju znamenitega stolpa Pyramidenkogel, ki se s svojimi 100 m višine ponaša kot najvišji leseni stolp na svetu. Na razgledno ploščad smo se nekateri povzpeli z dvigalom in drugi peš po 441 stopnicah. Razgled je seveda navdušujoč. Predno smo se spustili v dolino, smo Korošcem dali še nekaj zaslužka, potem pa ena skupna po gozdni poti do Ribnice, druga pa po isti poti nazaj do Otoka. Naši vtisi pa povedo še kaj…
