Posts in category: Izleti 22

Obetajočo vremensko napoved izkoristimo in jo mahnemo na Vrtačo, na imenitni mejni dvatisočak v Karavankah. Sveže jutro naznanja jesen in tudi, ko je sonce že v zenitu, ni prave vročine. Spet smo pisana druščina, Nace najmlajši, ostali ne več tako mladi, prvič pa se nam pridruži Andrej s “hitrimi nogami”. Vrh ponuja lepe razglede, tu pa tam se privleče kaka meglica in koprena v daljavi kar ne izgine. Travnate strmali so polne posušenega cvetja in le tu in tam se poslavlja kak skromni cvet. Dvojica s hitrimi nogami ob sestopu osvoji še bližnji Srednji vrh nad Završnico, zaključimo pa v koči na Zelenici. Potem pa zmeljemo še nekaj skrotja do Ljubelja. in zaključimo lep planinski dan, Majda pa je spet ujela številne motive, le nekaj pa jih prilagamo.

Našo turo začnemo na Planini Blato. Hitre noge (Jadranka, Drago in Pepi) jo mahnejo naprej, ker se odločijo za krožno pot proti Planini Jezero in nato za Kopico na Prehodavce, potem spust po dolini Sedmerih jezer in čez Prode nazaj na izhodišče. Druga skupina Edi, Nataša, Nace, Peter in Marjeta pa vzamemo zmernejši tempo in se čez planine Jezero, Dedno polje in Ovčarijo dvignemo na Štapce in potem do koče pri Dvojnem jezeru. Vračamo se čez Prode. Na planini pri Jezeru si privoščimo počitek in zapitek, pa nas že dohiti skupina hitrih nog, potem pa skupaj na planino Blato. Potepamo se slabih 8 ur. Vmes nas malček poprha poletna plohica, a ni hudega.

Peto leto zapored se planinci v avgustu pomerimo v balinanju, ups, eno leto vmes nam je odnesla corona. No, tudi tokrat, kot po navadi, je bilo vzdušje športno in navijaško. Zmagovalna ekipa tokratnega tekmovanja pa so Ivan, Ani, Marjana in Marjeta. Nadaljevali smo s planinskim druženjem ob hrani, pijači in s pogledom na Kum.

S Cortine do Corvare potrebujemo kako uro vožnje, potem pa se z gondolo Boe in sedežnico Valon dvignemo 1000 m visoko pod vzhodna ostenja masiva Sella, kjer prenočimo v koči Franz Kostner (2550 m). Gostoljubje Agreiterjevih, ki že dolga leta skrbijo za to kočo, že dobro poznamo iz minulih let.

Jutro obeta dobro, popoldne pa vremenarji napovedujejo plohe in nevihte. Zato se je treba podvizati za našo turo na najvišji vrh v masivu, to je 3152 m visoki Piz Boe. Izberemo lažjo ferato Lichtenfels, ki nedaleč od koče vstopa v krajšo steno. Dobro zavarovana pot z nekaj klini, skobami in jeklenico nas pripelje na položnejša pobočja, pot vodi čez melišča, se tu in tam vzpne na višje pobočje, kjer se pot spet položi in nas vodi daleč proti zahodu po pobočju vrha Pizes di Valun in nato čez Piz Lech Dlace proti našemu vrhu. Tu pa tam si čez skalne pragove in grebene pomagamo z jeklenico, po 2 urah prijetne hoje pa smo  že na cilju pri znameniti  koči Capanna Piz Fassa di Bernard Guido, 3152 m visoko. Sonce nas prijetno greje, tudi razgledi nas navdušujejo, le Marmolada opominja  s svojo žalostno zgodbo nedolgo nazaj, ko je odlom ledenika zgrmel z gore in pometel z mladimi življenji.

Sestopali smo po isti pot, saj nas je na koči čakal še kup prtljage, pod hribom v Corvari pa avto na parkirišču. S skupinsko fotografijo pa smo se poslovili od oskrbnikov Cristine in Manuela Agreiter.

Dolomiti 2022

Tofana di Dentro, Tofana di Mezzo – ferata Formenton

Nad Cortino d`Ampezzo, znanim turističnim centrom v osrčju italijanskih Dolomitov, se z vseh stani dvigujejo mogočne gore, a primat gre zagotovo skupini Tofane. Preko 3200 m visoko se pnejo s svojimi prepadnimi ostenji, izpod katerih so na prostranih meliščih speljane vratolomne smučarske proge. Na številne vrhove v Tofanah vodijo planinske poti in ferate, a nobena ni prav enostavna. Tik pod vrhom najvišje Tofane di Mezzo je zadnja postaja gondolske žičnice Freccia Nel Cielo »puščica v nebo«, kar bomo izkoristili za sestop z gore. Mi si za svoj vzpon izberemo drugi del ferate Formenton,  začenši na predzadnji gondolski postaji Re Valles na višini 2470 m, naš cilj pa je Tofana di Dentro (3238 m) in nato nadaljevanje na najvišjo Tofano di Mezzo (3244 m). Pot sprva vodi vzhodno preko smučišč in strmih melišč, nato se vzpenja po zagruščeni grapi in na grebenu se pogled odpre proti severu in proti našemu prvemu cilju. Nadaljujemo po grebenu, na zadnjem delu pod vrhom Tofane di Dentro pa nas preizkuša neprijetno zagruščeno pobočje. Razgled je nepopisno doživetje, vsi dolomitski tritisočaki se šopirijo kamor seže oko. A občasne meglice, ki bi lahko prinesle popoldanske plohe, nas priganjajo. S Tofane di Dentro do sedla med obema Tofanama je speljana dobro zavarovana pot, nekaj moči je le treba imeti v rokah, pa tudi izpostavljenost je tu pa tam kar spoštljiva, na sedlu sledi nekaj telovadbe po razdrapanem grebenu, potem pa se pot usmeri v pobočje Tofane di Mezzo. Tu pot ni več tako hudo izpostavljena, vodi po dobro zavarovani polici, ki se vzpenja skoraj do vrha. Tudi tu še lahko uživamo razglede, a se oblaki le nabirajo okrog vrhov. Po 4-urni turi nas čaka le še spust s »puščico z neba« v Cortino.

Iz Ravenske Kočne se usmerimo v zavarovano Slovensko pot, ki jo zlahka premaga tudi naš najmlajši udeleženec Nace. Od koče na Ledinah nadaljujemo po poti proti Jezerskemu sedlu in nato se na grebenu usmerimo levo na Ledinski vrh. Pod Skuto iščemo znamenito snežišče, kjer se je včasih dalo smučati dolgo v poletje, a je pod ostenji videti le malo snežno zaplato snega, ki je v tolažbo gamsom, ki se pasejo pod njo.  Do koče na Ledinah sestopamo po isti poti, do doline pa po malce lažji Lovski poti.

Naše »hitre noge« pa jo ucvrejo po zelo zahtevni Rudijevi vertikali na Veliko Babo, potem pa do Sedla pod Babo in po avstrijski strani na Jezersko sedlo, pa na Ledinski vrh in nas pri koči na Ledinah že ujamejo.

Za foto arhiv pa je spet poskrbela Majda.

Naše izhodišče je parkirišče Podvežak, le malce pod planino Podvežak. Po udobni in slikoviti poti pridemo do Sedelca, kjer se nam odpre pogled na mogočno kotanjo planine Korošice. Mi pa se usmerimo proti Mali in Veliki Ojstrici, potem pa se po lažji Kocbekovi poti spustimo na Korošico. Tu nas žalostna podoba pogorišča spomni na prijetno planinsko vzdušje, ki je včasih bilo doma na tej lepi planini, pa so po strašni neumnosti ognjeni zublji naredili svoje. Nadaljujemo pot proti Vodotočni in nato strmo v hrib čez Desko nazaj na planino Podvežak. No, tu pa je le bilo pri pastirjih začutiti nekaj radoživega planinskega vzdušja.

Za spomine pa je spet poskrbela Majda.

Zgodaj jo mahnemo z Vršiča na Prisojnik, hitre noge po Grebenski poti, malo manj hitre pa po lažji Slovenski poti, kjer se nadejamo tudi nekaj sence. Strma pot se vije po ostenju proti grebenu, da se je treba kar pošteno potruditi. A nas tik pod vrhom neprijazno pozdravi temen oblak, ki se pripelje čez greben gore in številne planince nažene z vrha. Zato se tudi naša skupinica odloči, da vrh osvojimo kdaj drugič. No, oblak se je razkadil, spet je zablestelo modro nebo, mi pa smo Prisojnik občudovali že od Poštarskega doma.

Kolikokrat že smo bili na Viševniku, na razgledni špički nad Pokljuko? No, tokrat pa smo ubrali malce drugačno pot. Z Rudnega polja smo se vzpeli čez smučišče, potem pa zaokrožili po desni strani po poti proti Lipanci. Precej daleč naokrog vodi slikovita pot vse do razcepa za Srenjski preval, kjer se odpre pravljično lepa krnica, ki jo z ene strani zapira Viševnik in z druge Mali Draški vrh, proti vzhodu se razteza greben Pokljuke vse do Debele peči, pod nami pa kipeči pokljuški gozdovi. No, potem pa se je treba vzpeti na Srenjski preval, še malček skrotja in previdnosti in že smo na zelenih livadah tik pod vrhom Viševnika. Sestopimo po južni, najkrajši poti nazaj na Rudno polje.

Razgledi, cvetje in vse lepote tega koščka sveta Majda skrbno zbira za lep spomin.