Monthly Archives: julij 2024

V Dolomitih je neskončno veliko možnosti za doživljanje gora, od lažjih do ekstremno težkih planinskih podvigov. V letošnji planinski skupini pa je bila večina planincev, ki so prvič obiskali Dolomite, zato smo za ture izbrali “klasiko”, Tri Cine, enega tritisočaka – Piz Boe in še eno lažjo turistično turo.

V Pustriški dolini nas že pozdravljajo Sekstenski Dolomiti, mi pa nadaljujemo do znamenitega jezera Misurina, ki s kuliso Treh Cin v ozadju ponuja osupljivo lepoto. Čez sedlo Treh križev se spustimo v Cortino, ki je letos ne le polna turistov kot po navadi, pač pa je mesto pravo gradbišče v pripravah na olimpijske igre čez 2 leti. Iz Cortine nadaljujemo do prelaza Falzarego, kjer ne moremo mimo vzpona na znamenito goro Laguzuoi. Pot si delno skrajšamo z žičnico, na vrhu pa nekatere bolj navdušijo razgledi, druge pa dogodki prve svetovne vojne. Pot nadaljujemo v dolino Alta Badia do mesteca Corvara, od koder se z žičnico Boe Valon dvignemo na 2500 m pod ostenja masiva Sella, nato pa še kratek sprehod do našega prvega prenočišča v koči Franz Kostner.

Drugi dan vzamemo pot pod noge že navsezgodaj in jo mahnemo po ferati Lichtenfels na 3152 visoki vrh Piz Boe. Razgledi so navdušujoči, zadovoljstvo našega najmlajšega Naceta pa tudi, ki ponosno zdrži krst na tritisočaku. Sestopamo po isti poti do koče, nato spust v dolino in povratek nazaj proti Cortini. Spotoma se ustavimo pod prelazom Falzarego, na sedlu Valparola, kjer si “zgodovinski” navdušenci ogledajo še vojni muzej Tre Sassi. Nadaljujemo skozi Cortino in nato proti koči Auronzo tik pod Tremi Cinami, kjer je naše drugo prenočišče.

Tretje jutro spet krenemo zgodaj na pot proti Monte Paternu, znameniti gori iz prve svetovne vojne, kjer so se dogajale žalostne zgodbe med planinskimi prijatelji, ki so zaradi nedoumljive neumnosti kot vojaki stali vsak na svoji strani. Ferata DeLuca-Innerkofler, ki je speljana preko gore, nosi ime teh dveh planinskih prijateljev. Ferata za marsikoga ni mačji kašelj, zračne police nekaterim niso prav pri srcu, tik pod vrhom pa nas preseneti nekaj dežnih kapelj. Zato vrh izpustimo in se usmerimo v sestop na drugi del ferate, ki v veliki meri poteka po vojaških rovih, izhod pa je prav blizu koče Locatelli, kjer si končno privoščimo prvo jutranjo kavo in nekaj za pod zob. Pot do koče Auronzo in do našega avtomobila pa je lahkotna, polna zvedavih turistov in glede na barvo kože, prav z vsega sveta.

Domov se vračamo po Pustriški in Dravski dolini, ustavimo pa se še na Weissensee, ob čudovitem jezeru na Koroškem in potem po Ziljski dolini pod domače hribe.

Na Mangart vodita z Mangartskega sedla dve poti, če seveda odmislimo drzno ferato Via Italiana, na katero se lahko priključimo tudi z Mangartskega sedla, a je treba prej sestopiti globoko do bivaka Nogara. Mi smo bili tokrat mešana skupina, zato je nekaj planincev izbralo nekoliko lažjo pot po Italijanski smeri, nekaj pa je izbralo Slovensko zavarovano pot, ki pelje po slovenski stani gore po strmih in dobo zavarovanih prehodih prav do vrha gore. Na vrh smo stopili istočasno, seveda, če tudi tokrat odmislimo našega hitrohodca, ki je za pot potreboval le pol našega časa. Vreme je bilo za vzpon idealno, sonce se je skrivalo za meglicami, rahel vetrič pa nas je sproti hladil, le za razglede smo bili nekoliko prikrajšani. A nas je vseeno navduševala igra narave, ki se je igrala z meglicami, ob poti pa so nas pozdravljali kupčki pisanega alpskega cvetja in svizci, ki so brlizgali tam nekje v cvetočih poljanah.

Vremenarji so nas z napovedjo vabili v visokogorje, pa so nas kar lepo naplahtali. Obetali smo si turo, posejano z alpskim cvetjem in razkošnimi razgledi. Pa se je zgodilo le prvo, razgledov pa ni bilo. Pot smo si skrajšali z vzpenjačo Vogel, potem pa smo se usmerili v temne megle, ki so se kopičile na grebenu Spodnjih Bohinjskih gora. Tudi veter je imel svoj igrivi dan, pa vendar mu ni uspelo razgnati megle, ki nas je neprijetno spremljala ves čas vzpona. Šele pri sestopu po dolini Suhe smo se nekako uspeli spustiti pod oblak, v dolini pa nas je končno pričakalo sonce. Majda pa je shranila spomine še za nas.

Zadnji vikend v juniju so radeški planinci obeležili 70 letnico Zasavske planinske koče na Prehodavcih. Od drzne, a uresničljive želje nekaj mladih planincev iz Zasavja, da na Prehodavcih zgradijo kočo, je minilo 72 let, kasneje so Zasavci kočo predali v lastništvo in upravljanje radeškim planincem, ki od takrat naprej vzorno skrbijo za to priljubljeno visokogorsko postojanko. Radečanom se je pridružilo preko 120 planincev iz ostalih zasavskih planinskih društev in občinski svetniki z županom na čelu, ki so na tem imenitnem mestu izpeljali tudi občinsko sejo. V kulturnem programu sta v uvodu odmevali slovenska in planinska himna, ki so ju zapeli pevci iz Sopote. Nato nam je predsednik Jože Šušteršič opisal zgodovino gradnje te koče, nekaj zanimivosti je prispeval tudi najstarejši, 98 letni Zoran Klemen, ki je sodeloval pri gradnji tej koče in pri tem poskrbel za bogati fotografski arhiv. Radeške planince je nagovorila tudi podpredsednica MDO Zasavja Marjeta Bricl, ki je ob tej priložnosti Radečanom izročila MDO priznanje. Radeškim planincem še enkrat izrekamo čestitke in priznanje za bogato planinsko delovanje in se zahvaljujemo za gostoljubje na njihovi Zasavski koči na Prehodavcih. Bogati foto arhiv tega dogodka pa je prispeval Vinko Šeško.