Posts in category: Izleti 24

Zirbitzkogel je s svojimi 2396 m najvišji vrh Labotniških Alp, ki kot očak bedi nad Labotniško dolino. Vznožje gore je obdano z bogatimi gozdovi iglavcev, še posebej veliko je v teh gozdovih cemprina, to je vrsta belega bora z dolgimi nežnimi iglicami. Nad gozdno mejo je travnato površje, ki je proti vrhu vse boj kamnito, pobočja pa krasi alpska cvetana. Tik pod vrhom stoji več kot 150 let stara koča, na vrhu pa, kot na večini vrhov, dominira visok lesen križ. Naše izhodišče je bilo pri Waltheim koči, na vrh smo krenili po direktni poti, sestopali pa mimo čarobno lepega Labotniškega jezera. To visokogorsko jezerce je izvir reke Labotnice, ki se po dobrih 60 km steka v reko Dravo. Sonce nam je prizanašalo in se večinoma skrivalo za tanko kopreno oblakov in neprijetnega puščavskega peska, ki nam je zakrilo tudi vse razglede po okoliških gorah.

Lepo nedeljo kaže izkoristiti za hribe in se namenimo na Raduho. Pa se spotoma nekaj skazi in krenemo v Matkov kot, da ugotovimo, kako je letos z znamenitim škafom v zatrepu doline tam pod Mrzlo goro. No, narava dela svoje delo in lepo dolbe škaf v snegu. Še bolj kot škaf pa nas navdušijo cvetoče poljane v Matkovem kotu.

Za letošnje srečanje slovenskih planincev so poskrbeli Korošci in nas povabili na njihove hribe in ferate. Večina nas je krenila na Pikovo in po razglednem grebenu nazaj v Črno. Trojica pa se je preizkušala v plezanju v ferati. Zaključili smo z druženjem na njihovem osrednjem trgu.

Planinci PD Bohor Senovo v tem letu obeležujejo 70 let svojega delovanja. Prireditve ob tej priložnosti smo se udeležili tudi Kumovci. Srečanje je potekalo v okviru MDO srečanja vseh zasavskih planincev in dnevu Zasavske planinske poti.

Po neprijetnem deževnem tednu smo seniorji brž izkoristili sončni dan in se podali na pot na Boč, natančno na načrtovani dan. Naše izhodišče je bila koča Velikonočnica, od koder smo jo po strmi poti mahnili proti oddajniku na vršnem grebenu Boča in nadaljevali mimo vojaških objektov do razglednega stolpa. Več kot 100 stopnic vzpenjanja, razgled pa izjemen. Sestopamo po krožni položnejši poti do koče pod Bočem, da se malček okrepčamo in si ogledamo obnovljeni planinski dom, na katerega so planinci iz Poljčan lahko zelo ponosni. Še nekaj malega poti nas je čakalo do izhodišča, potem pa smo se usmerili proti Podčetrtku na rojstnodnevno praznovanje naše NEseniorke, Ja, seveda, vse to smo že imeli v mislih, ko smo pripravljali letni seniorski pohodniški načrt.

Seniorji smo se potepali po dolenjskem podeželju. Pot nas je vodila skozi znamenito turistično vas Pristava nad Stično do Gradišča. Pristava leži na položnem prevalu le nekaj km oddaljene o Stične in slovi kot lepa izletniška in razgledna točka. Skozi vas je speljanih več različnih pohodnih poti, med njimi tudi Badjurova, Lavričeva in Viridina pot ter Pot slovenskih legend. Vas odlikuje neokrnjena narava ter srčnost tu živečih vaščanov, ki so svojo vas uredili v vabljivo turistično točko. Pot nas je vodila po podeželski cesti, deloma tudi po planinski poti skozi gozd do Lavričeve koče na Gradišču tik nad Ivančno Gorico. Koča je bila v dopoldanskih urah sicer zaprta, a smo kljub temu uživali na njenem zanimivem gostinskem vrtu. Majda pa je ujela nekaj lepih motivov.

Na Kumu je bilo živahno, skoraj 200 mladih in radoživih planincev se je udeležilo tradicionalnega MDO srečanja, ki smo ga tokrat pripravili v PD Kum. Priprave na dogodek so potekale vsaj 1 mesec, dan prej smo se lotili delovne akcije na Kumu, na dan dogodka pa smo z zaključnimi pripravami začeli že na vse zgodaj. Srečanja so se udeležili planinci iz Brežic, Sevnice, Laškega, Litije, Hrastnika, Dola pri Hrastniku. Iz našega mesta pa so se nam pridružili le planinci iz osnovne šole Tončke Čeč. Žal nam je, da se dogodka niso udeležili planinci iz Senovega, Krškega, Radeč, Rimskih Toplic, Zagorja in iz PD Trbovlje.

Mladim planincem smo dali na ogled in poduk o malih živalih, pa o gozdu in gozdnih živalih, naučili so se delati nekaj planinskih vozlov in kako se varuje v gorah, spoznali so kumskega brezokca in opojno zlatico, spoznali in risali so markacije, za zaključek pa so se posladkali s palačinkami in napitki.

Vsem mladim planincem in njihovim mentorjem se zahvaljujemo za obisk, zahvaljujemo se donatorjem in zahvaljujem se vsem planincem, ki ste sodelovali in pripomogli k uspešni izvedbi dogodka.

Z vami pa tokrat delimo le nekaj vtisov, tistih najlepših z otroci pa varujemo pred javnostjo.

V okviru TVU je tudi naše društvo pripravilo predavanje o Zasavki planinski poti. V goste smo povabili Jožeta Praha in Roka Petančiča, oba poznavalca ZPP in mnogih zanimivosti ob poti. Prijeten planinski večer smo zaključili s predstavitvijo in pokušino žlahtnih vin, ki jih pridelujejo vinarji ob ZPP.

Obema gostujočima predavateljema se sodelovanje zahvaljujemo, za gostoljubje se zahvaljujemo tudi knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje.

Golica, 1860 m visoka mejna gora v Karavankah v maju privablja množico planincev in ljubiteljev narave. Zakaj? Ne, gora ni nič posebnega, res je gola, a v maju je okrašena z nešteto belimi cvetki narcis – ključavnic. Tudi nas je zvabilo ta gori, da preverimo to čudo narave. S Planine pod Golico smo se povzpeli do koče na Golici in nadaljevali do vrha. Tu belih cvetk skorajda ni, pa vendar smo na vrhu navdušeni. Razgledujemo se v dolino po naši Gornjesavski dolini in avstrijski Ziljski dolini, vrhovi naših Julijcev pa se skrivajo v meglicah in oblakih. Našo pot nadaljujemo proti Javorniškem rovtu. Grebenska slikovita pot nas pelje čez strma travnata pobočja, kjer se že nežno začenja bela svilena preproga. Zadnje pobočje Krvavke je videti kot snežna odeja, čeprav je med cvetočimi narcisami še veliko zaprtih popkov in v naslednjih dneh bo razkošje cvetov doseglo svoj vrh. V dolino sestopimo čez Markljevo planino do našega izhodišča. Majda pa je spet poskrbela za foto arhiv, nekaj od tega pa je na ogled spodaj.

V letošnjem taboru na Lošinju se nas je zbralo 26 planincev, ki smo zasedli 7 mobilnih hišk v kampu Čikat. Prvo popoldne, ko smo si malce oddahnili od poti, smo si skupaj z lokalno vodičko ogledali mestece Mali Lošinj, zaključili pa v njihovem Miomirisnem vrtu ob robu mesta.

Naslednji dan nas je navdušila Osorščica, najvišji,588 m visoki greben, ki se vleče vzdolž otoka. Za vzpon smo izbrali Nerezine, se slabi 2 uri vzpenjali do Sv, Mikule in nato nadaljevali po grebenu proti koči Gaudent, ki stoji na severnem robu grebena. Spotoma smo ugotovili, da je koča “izredno” zaprta, pa smo jo zato mahnili kar proti Osorju. Mimogrede smo si “pomotoma” ogledali še čudovit, osamljen zaliv, pivo v Osorju pa je bilo presneto zasluženo. Nekaj utrujenosti se je komu že nabralo v nagah, pa ne toliko, da ne bi preživeli spet en prijeten večer ob skupni ribji večerji.

Tretji dan pa nas je zvabilo na bližnji otok Susak, da se prepričamo o njegovih posebnostih, ki jih res ni malo. Otok iz mivke, kamorkoli greš, brez avtomobilov, redki domačini se pripravljajo na sezono, tu pa tam brni kak traktor, še več pa je samokolnic, ki veljajo za tradicionalno otoško prevozno sredstvo. Naša skupina se je podala na prečenje otoka, začenši v Donjem selu, se vzpela po 150 stopnicah do Gornjega sela, nato po vršni planoti po ozkem peščenem kolovozu do svetilnika in sestop nazaj v Donje selo. Divjina na vršni planoti, slabih 100 m nad morjem, je osupljiva, vse preraščeno z robido in bambusom, vmes pa nekaj obdelanih površin, zasajenih s trto. Suha grla pa smo osvežili v eni od vaških konob, razgreta telesa pa v morju na Spjaži, eni do kolen, drugi pa kar do vratu.

Zadnji dan smo spotoma obiskali še znamenite Lubenice, 4000 let staro vasico na 350 m visokem zahodnem robu otoka. Slikovita, osamljena vasica zbuja domišljijo, žal, ne srečamo nikogar, ki bi nam pričaral utrip minulih časov.

Doživetja v lepoti mediteranskega sveta smo v prijetni druščini ujeli tudi v svoje objektive, izmed par tisoč fotografij jih nekaj dajemo na ogled.