Ratitovec, sicer odlični razglednik v Škofjeloško – Cerkljanskem hribovju nas tokrat ni razveseljeval z razgledi. Oblaki in megla nad hribovjem so vztrajali ves dan, nizke temperature pa so že z ivjem ozaljšale vrh gore. Pa nam vse to ni vzelo dobre volje in razpoloženja ob klepetu in pokušanju odličnih tradicionalnih flancatov (štraub) v Krekovi koči.
Kot že vrsto let, se tudi ta konec oktobra sprehodimo pa kraški gmajni, ki je v tem času še posebej barvita. Naše izhodišče je Movraž, mala istrska vasica, ki leži sredi kraškega polja, imenovanem Movraška vala. Od tu nas pot vodi po dolini do vasice Dvori skoraj na hrvaški meji in nato mimo zanimivega kamnitega oboka do vznožja previsnih sten Velikega Badina. Te čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime »ušesa Istre« so fascinantna naravna znamenitost, v njenih nedrjih pa so svoje zatočišče našle številne ptice. Pot nadaljujemo po grebenu Velikega Badina po rahlo vzpenjajoči poti, speljani skozi barvito rujeva gmajno. Mimo Cerkvice Sv. Kvirika pa se nato spustimo v Sočergo. Tu se ob Olgini potici in primorski kapljici za kratek čas podpremo, potem pa se domov grede ustavimo na kmetiji Pr Birtovih v Prešnici, kjer prešerno zaključimo našo jesensko druženje.
Kum je s 1220 m najvišji vrh Posavskega hribovja. Vrh krasi cerkev sv. Neže, tik pod vrhom pa stoji planinski dom. V začetku 20. stoletja je na tem mestu stala mežnarija, v kateri je v letu 1928 Posavska podružnica SPD opremila sobo za izletnike in planince. Po koncu druge svetovne vojne je PD Trbovlje mežnarijo in njeno depandanso dobilo v svojo last. Obe zgradbi je obnovilo, septembra 1948 pa uradno odprlo kočo na Kumu. Leta 1950 je kočo prevzelo novoustanovljeno Planinsko društvo Kum Trbovlje, ki se je lotilo gradnje nove koče in v letu 1954 organiziralo že prvi planinski dan na Kumu. V letu 1958 pa so dozidali še prizidek s teraso. V vseh minulih letih so bila opravljena številna obnovitvena dela in posodobitve, ki so jih narekovali vedno novi predpisi, v zadnjih desetletjih predvsem okoljevarstveni in energetski predpisi.
Skozi vsa minula desetletja pa je koča na Kumu spreminjala tudi svojo zunanjo podobo. Prva koča je bila v celoti obdana z leseno skodlasto oblogo. V letu 1983 je bila lesena fasada v celoti odstranjena, nadomestila pa jo je za tisti čas sodobna izolacijska demit fasada. Bel zaključni sloj je z leti izgubljal svoj sijaj in četudi je bila koča v letu 2010 ponovno prebarvana, je zunanji videz koče postajal vedno bolj zanemarjen.
V letošnjem letu pa je naša koča ponovno zasijala s povsem novo sodobno fasado. Za obnovo smo potrebovali okoljevarstveno in kulturno varstveno soglasje ter soglasje občine Trbovlje. V projektu za izvedbo so vključene omejitve in priporočila navedenih institucij ter vsi sodobni standardi, s katerimi zadostimo tudi vsem trenutno veljavnim predpisom.
Izmed več ponudb smo za izvedbo izbrali družbo Ahac A&R d.o.o., ta pa je fasaderska dela zaupala izkušenemu fasaderju Bojanu Venetu. Dela so potekala z nekaj krajšimi prekinitvami od junija do oktobra. Večino finančnih sredstva za obnovo smo zagotovili z uspešno prijavo na razpis Eko sklada, namenjenim za obnovo planinskih koč, delno pa z donacijami in lastnimi sredstvi. V kratkem sledi še obnova sicer nove terase, pri kateri so se že prvo zimo pokazale pomanjkljivosti. Nove zunanje lesene mize pa bodo še zadnja naložba v prijaznejši planinski izgled naše koče na Kumu.
Naše izhodišče je parkirišče Vranček, od koder se v svežem jutru vzpnemo do osončene planine Korošice na južnih pobočjih Košutice. Jesenske barve gozda krasijo našo pot, planina pa se pripravlja na zimski počitek. Pašniki so prazni, pastir v planšariji pa še vedno poskrbi za redke obiskovalce. Pot nadaljujemo po spodnjem pobočju Košutice do prelaza Grunt, nato pa po mejnem grebenu do koče na Starem Ljubelju. Na travnatem grebenu je cvetje že zdavnaj odcvetelo, le tu pa tam izpod tal rinejo jesenske gobice. Razgledi po okoliških vršacih pa nas vse navdušujejo. Na Starem Ljubelju je živahno, ob dobri gostinski ponudbi se številni planinci sončijo na razgledni terasi in uživajo v jesenskem soncu. Nas pa čaka še kaka ura hoje do doline po znameniti stari Ljubeljski cesti.
Jesen na Veliki planini. Brez velikega planinskega vrveža, prazni pašniki, tu pa tam zapoznelo jesensko cvetje, igrive meglice, ki se dvigajo iz doline in tu pa tam prikličejo skrivnostnost. Lepoto trenutka je v svoj objektiv ujela Majda.
Konj je v predgorju Kamniško Savinjskih Alp s 1803 m pravi malček, a je kljub temu odličen razglednih po okoliških gorah in planinah. Tudi do domačega Kuma seže pogled.
Turo s Podvežaka smo pričeli pod gostim meglenim pokrovom, ki se je le počasi dvigal. Korošica je bila skoraj osončena, vrhovi nad njo pa še vedno v objemu goste megle. Na Srebrnem sedlu smo bili že v meglenem pišu, a se je megla le začela redčiti, vendar ne zadosti, da bi bili deležni razgledov niti ne na vrhu. Sestopali smo pod grebenom Planjave do Škarij, kjer se je prvič razkadilo do doline in proti Mrzli gori. Spust do planine Korošice pa je že ponujal lepe razglede po južnih pobočjih. S Korošice pa smo jo spet ubrali v hrib na Vodotočnik in še en spust do Podvežaka.
Nad Mokrinami, znanim smučarskim centrom v Karnijskih Alpah, se na vzhodni strani dvigajo skalni vrhovi Krniških skal. Skozi zgodovino si je izpod njih hudourniški potok Krnica izdolbel pot do Ziljske doline. Skozi slikovito in divjo sotesko vodi geopot, opremljena s številnimi informativnimi tablami. Razdeljena je na 4 sklope, ki omogočajo tudi izstop iz soteske in možnost vrnitve po lažji poti. Atraktivno nadelana pot je deloma zavarovana z jeklenicami, povezuje pa jo 9 mostov. V sprehodu skozi sotesko se dvignemo za dobrih 500 v.m, pot pa ponuja pravi impresivni spektakel divje narave. Sestopamo po lažji poti mimo znamenite poznogotske gorske cerkvice sv. Urbana, zaščitnika vinogradnikov in sadjarjev. Za pot domov izberemo krožno pot čez Mokrine, kjer si spočijemo na planini Watschiger Alm, tik pod vrhovi Krniških sklal.
Seniorji smo se sredi poletne vročine namenili v pohorske gozdove, kjer se nedaleč od Rogle sredi ruševja na 1500 m n.v. nahaja najvišje ležeče slovensko barje – pravljično lepa Lovrenška jezera. Kar 20 temno modrih biserov leži med ruševjem, povezuje pa jih udobna lesena pot. Beli lokvanji krasijo jezerca, kačji pastirji pa v živahnih letih skrbijo za svoj naraščaj. Do jezer smo se napotili z Rogle, čez Planjo in skozi tihe gozdove, vračali pa smo se po krožni poti mimo koče na Pesku in nato vzpon na vrh Rogle. Naši navdušeni gobarji pa so imeli spotoma polne roke dela.
Montaž, mogočnež Zahodnih Julijcev je s svojimi 2753 m drugi najvišji vrh julijskih Alp. Kumovci smo se že večkrat povzpeli nanj, tokratna skupina pa se je, razen ene izjeme, prvič odpravila na to imenitno goro. Ko pridemo s planine Pecol na sedlo Force dei Desteis, smo komaj na pol poti. Lahka pot se spremeni v prijetno plezanje med skalami, z veliko grušča pod nogami in pod budnim očesom številnih divjih koz, ki se razveselijo »slanih« priboljškov. V nadaljevanju pot pripelje pod steno Montaža, kjer so v letu 2022 Furlani postavili povsem novo Pipanovo lestev. Stara Pipanova lestev, ki je služila planincem 60 let, je še vedno dobro vidna, pripeljala pa je na zagruščeno pobočje pod grebenom Montaža. Prav zaradi nenehne nevarnosti proženja kamenja, je nova pot speljana nekoliko nižje in levo od stare. Za dostop do lestve se je treba najprej povzpeti pa 10-metrski fiksni lestvi, sledi odsek zavarovan z jeklenico, potem pa nas razveseli imenitna nova Pipanova lestev, ki se konča po približno 60 metrih, z jeklenico zavarovan pot pa se nato nadaljuje po trdni skali vse do grebena. Na razdrapanem grebenu je potrebno še nekaj previdnosti, na izpostavljenih mestih pa varoval skorajda ni. Seveda se vsi razveselimo obsijanega vrha, ki ponuja razkošne razglede daleč naokrog. Za sestop je potrebna še večja pazljivost predvsem zaradi neprijetnega drobirja pod nogami. S Force dei Disteis pa si pot skrajšamo kar s spustom po mogočnem melišču, potem pa le še nekaj spusta do koče Bazza, kjer si končno »privežemo dušo«.
