Posts in category: Izleti 21

Vreme je kazalo dobro, a Veliki vrh v Košuti se ni in ni mogel izviti iz oblaka. Je bilo pa zato toliko bolj veselo na Kofcah.

Po enoletnem premoru smo se planinci spet dobili na pikniku na Pleskem in se ponovno pomerili v balinanju. Tokrat je bila zmagovalna ekipa Vera, Ivo, Franc in Franci. Po športnem delu smo nadaljevali s kratkim uradnim delom, v katerem smo poročali o delu društva, slavnostno pa smo zaključili s podelitvijo priznanj zaslužnim planincem. Tokrat sta Marijana Holešek in Alojz Hriberšek za 30 letno vodniško delo prejela častni vodniški naziv “zaslužni vodnik”, Franc Baš pohvalo društva, Ivo Muhič bronasti častni znak PZS in Marjan Frol srebrni častni znak PZS. Naši Olgi pa smo čestitali ob njenem osebnem prazniku. Druženje smo zaključili za mizo in s skupinsko fotografijo.

Zadnji dan v juliju smo na Kumu spet doživeli poseben večer. Nastop Eve Boto je privabil številne obiskovalce, ki so uživali v njenem prepevanju.

Tokrat se je planinska druščina povzpela na najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp, na 2558 m visoki Grintovec. Pot od Suhadolnika nad Kokro do Kokrškega sedla in na vrh Grintovca je neizprosno strma, a je planinska trma premagala tudi to oviro in pohodnike nagradila z lepim planinskim doživetjem. Vtise s poti je v svojo kamero ujel vodnik Alojz Hriberšek.

Poletje pod zvezdami združuje tri glasbene večere, ki jih v tem poletju Občina Trbovlje organizira na Kumu. Prvi večer je zvenel romantično. Mlada pevka Ditka, kantavtorica in skladateljica, je brenkala in prepevala besedila slovenskih pesnikov. 31. julija pričakujemo Evo Boto. Zato, ne pozabite enkratnega doživetja v tem Poletju pod zvezdami na Kumu.

Vreme je obetalo, zato smo vzeli pot pod noge in na Raduho, začenši na planini Loka, od koder vodi lahka planinska pot na vrh te lepe razgledne gore. Na izhodišče se vračamo čez Lanež, zaključimo pa pri planinski koči na Loki. V juliju so planinske trate tam gori nepopisno bogate, barvito alpsko cvetje se bohoti s sleherne pedi skromne zemlje. Majda vedno pridno zbira vtise in jih deli tudi z vami.

V grebenu Pokljuke se nad Krmo dvigujejo vrhovi, ki so z južne strani poraščeni z rušjem in ozaljšani z bogato alpsko cvetano, na severno stran pa strmo prepadajo v dolino Krmo. Triglavsko pogorje je s tega grebena kot na dlani. Poti niso zahtevne niti ne dolge, za počitek in okrepčilo pa poskrbijo na Blejski koči na planini Lipanca. V našem društvu smo tokrat izbrali 1962 m visoki Debeli vrh, ki se dviga v zahodnem delu grebena, vračali pa smo se krožno čez Mrežce. Naš izletniški dan smo zaključili v Gorjah s še eno krajšo turo po Vintgarju, soteski, ki jo dolbi reka Radovna.

Medtem, ko se nekateri vzpenjajo na Triglav, mi že uživamo na Olševi in se razgledujemo po okoliških gorah in dolinah. Turo začnemo pri Strevčevih in strma pot nas vodi skozi gozd do znamenite Potočke zijalke. Potem pa se začne bolj zares, nekaj plezanja, nekaj varoval, nekaj prečenj strmih travnatih pobočij in veliko, veliko gorskega cvetja. Prva naša točka je Govca, najvišji vrh v grebenu, vračamo pa se po grebenu na Obli kamen in do skrajne točke grebena s križem, potem pa previdno po strminah navzdol. Pri Strevčevih na Sv. Duhu pa si oddahnemo tako in tako.

Pred 30 leti je Alojz Hriberšek izobesil slovensko zastavo na vrhu Triglava v počastitev naše novo nastale države Republike Slovenije. In od takrat dalje svoje žlahtno poslanstvo izpolnjuje sleherno leto, če le vremenske razmere niso prenevarne. Letos, ob 30. obletnici pa ima ta dogodek še posebej praznični in vzneseni pridih.

Zaradi epidemioloških razmer smo bili pri načrtovanju Jadranskega tabora previdni, a ko je že kazalo na bolje, smo sprejeli ponudbo za enotedensko križarjenje s turistično ladjo Stončica, ki je v svojo plovbo vtkala staro Kornatsko planinsko pot. To je bila včasih zelo obiskana pot, potem pa povsem opuščena in po treh desetletjih so jo reški planinci spet obnovili, vsaj delno in med planinci spet postaja priljubljena kombinacija križarjenja, kopanja in planinarjenja.

Izpluli smo iz reškega pristanišča in prva popoldanska dogodivščina se je začela v Modri špilji na Cresu, kjer smo občudovali skrito razkošje narave. Po nočni plovbi smo v jutranjih urah prispeli do otoka  Iž. Pot iz Kneže na Veli Iž, ogled špilje Jama in vzpon na 194 m visoki Korinjak nam je vzela večino dneva, na bližnjem otočku Rutnjak pa smo osvežili svoja pregreta telesa. S plovbo smo nadaljevali proti jugu. Otok Mana leži na zunanjem robu arhipelaga, dviguje se v dveh vrhovih, zahodna stran pa prepada v morje z mogočnimi skalnimi stenami – klifi, ki so varno zatočišče ptic. Nadaljevali smo na Kornatu, največjem otoku arhipelaga. Vzpon na 273 m visoko Metlino smo pričeli od cerkvice Gospe od Tarca in sestop do malega zaselka na drugi strani, kjer smo zaključili v družbi njihovih čebelarjev. Naslednji otoček Ravni Žakan se v zalivu šopiri z »high society« konobo, a nam je ljubše razkošje razgledov z bližnjega vrha. Vela Smokvica je najjužnejši otoček na naši poti. Slabo označena pot na začetku se nadaljuje v dobro uhojeni kamniti poti. Vrh pa spet ponuja osupljive razglede na vse strani, tudi na bližnji otok Opat, ki s svojim vrhom tako zelo spominja na opatovo pričesko. Naslednji otok Lavsa skriva v svojem zalivu ostaline starih srednjeveških solin. Pot je speljana mimo suhozida in številnih teras, ki so v preteklosti gotovo bile polne vrtnin, danes pa jih zaraščajo divja zelišča in grmičje, le tu in tam se izmed tega rastja pokaže divja trta ali figovec. V zalivčku pa je ob nekaj starih hiškah že čutiti prihajajočo turistično sezono. Na Piškero se povzpnemo po brezpotju, strmo kamnito pobočje nas pripelje na travnati vrh, sestopimo pa po položnejšem pobočju na bližnje sedlo in nadaljujemo do obale in ob morju do izhodišča. Tudi Levernaka ima svojo posebnost, eno izmed najlepših plaž. Z vrha se pod nami bohoti prodnata plaža, turkizna barva plitvine prehaja v globoko modrino do neskončnosti. Naša pot se nadaljuje na Dugi otok, v nacionalni park Telaščica. V večernih urah se sprehodimo okrog slanega jezera Mir, na razgledišču pa ujamemo sončni zaton, ki pravljično obarva znamenite otoške klife. Nadaljujemo do otoka Krka, do Glavotoka, malega zaselka na zahodni strani otoka. Prav dosti življenja v tej vasici ni, v samostanu živi le en sam frančiškan, ki je našega obiska vesel in nas tudi gostoljubno popelje po samostanu. In že smo spet v Reki. Popoldansko potepanje izkoristimo za ogled izjemno bogatega pomorskega muzeja, po neskončnem stopnišču se povzpnemo na znameniti Trsat, na živahnem Korzu pa začutimo utrip mesta.

Otoško pohodništvo ima poseben čar. Na vsakem otočku je najti posebnost, na vsakem otočku so poti polne ostrega kamenja, zato je prava planinska obutev skorajda nujna, na vsakem otočku so razgledi vznemirljivi in na vsakem otočku omamno dišijo kupčki smilja, kadulje, rožmarina in v zraku je čuti sol. In čeprav so naše ture kratke, včasih kar prekratke, hladno pivo in osvežitev v morju vedno dobre dene.