No, v tem letu je bil to že drugi Sabatov pohod. Prvega smo imeli v februarju, ko smo nadomeščali izpad iz decembra 2020. Zmrzal na severih pobočjih proti Ključevici se je prav prijazno spremenila v skoraj pomladno zimo na južnih pobočjih. No, na vrhu Kuma pa je vseeno škripalo in prav je tako, saj je vendar zima. Seveda, tudi tokrat smo bili kar pisana in številčna druščina, ki smo spomin na Sabata združili z dvema zelo častitljivima osebnima praznikoma dveh naših planincev.
Križna jama je več kot 8 km dolg jamski sistem nekje med Loškim in Cerkniškim poljem. Je ena najlepših in najbolje ohranjenih jam v Evropi in na svetu. V jami ni električne razsvetljave in niti ne betonskih poti. Značilnost jame je veriga podzemnih jezerc s smaragdno zeleno vodo, in je tudi zatočišče številnih jamskih živalic. No, jamskega medveda v jami ni več, mi pa smo opazovali predvsem male netopirčke podkonjake. Naš potep po Notranjski smo nadaljevali z vzponom na 1114 m visoko Slivnico, domovanje znamenitih cerkniških coprnic. Strma pot nas je dobro ogrela, sestop v Cerknico pa je ponujal lepe razglede v dolino, naši skalni vršaci pa so bili tokrat skriti v visoki oblačnosti.
Izhodišče pohoda je vasica Smokvica v zgornjem delu Movraške vale. Domačini so pred leti nad vasico speljali krožno Gobarsko pot, po kateri smo se od Bržanove domačije mimo javne pipe in cerkvice povzpeli na Kraški Rob. Takoj za robom smo se navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno ter se mimo ostankov dveh pastirskih hišk povzpeli na goli Kuk.
Z roba Kukove stene smo se razgledali po Movraški vali in sestopili mimo dveh pastirskih hišk na rob Črne stene in dalje po sicer slabo označeni stezi proti Movražu, a še pred njim zavili v desno in se po dobrem kolovozu napotili proti Smokvici, a spet ne prav do nje. Še prej smo zavili levo in sestopili na lokalno cesto Gračišče-Movraž, na njej kratko v desno in že na prvem odcepu zavili v levo in nadaljevali zložno navzdol v Brtonjko, pravzaprav v zgornji del Movraške vale. Tudi tu smo na desni ob nekdanjih terasah poiskali dve hiški.
Na oni strani vale smo spet poiskali dve hiški in se potem začeli vzpenjati po pobočju Osojnika in tam spet zavili k dvema hiškama. Mimo maxi škavnice smo se povzpeli na Velo Grižo, se na slemenu ponovno navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno in zlagoma začeli sestopali po razglednem slemenu v smeri Gračišča. In ker so bile tokrat naš cilj pastirske hiške, smo po dobre četrt ure zavili v desno in se sprva po brezpotju, nato po starih pastirskih stezah mimo nekaterih pastirskih hišk vrnili v Smokvico, kjer smo sklenili naš pohod.
Seveda sta nas tudi tokrat spremljala domačina, naš planinski prijatelj Franc in vodnik Branko Bratož Ježek, ki je vse te hiške poiskal in jih s svojimi prizadevanji iztrgal pogubni pozabi.
Stegovnik je 1692 m visoka in razgledna gora med Košutnikovim Turnom, Storžičem in mogočno Kočno. Naše izhodišče je pri kmetiji Rezman, pot pa vodi na Močnikovo sedlo in naprej na vrh. Razgledi so veličastni. Proti vzhodu se pogled ustavi na Virnikovem Grintovcu in seže preko Olševe, Pece vse do Uršlje gore in zaokroži po vrhovih Kamniško Savinjskih Alp nazaj proti jugu do Kozjega vrha in Storžiča. Proti severu se vleče greben Košute s svojimi planinami, nadaljuje pa se vse do Julijcev in Triglav je kot na dlani. Stegovnik ima dolg grebenast vrh. Pot je sem pa tja nekoliko izpostavljena, največje presenečenje pa nam gora pripravi, ko se nižje krožna pot obrne nazaj proti Močnikovemu sedlu. Pot vodi skozi izredno slikovito naravno okno z dvema dvoranama, ki sta povezani z lestvijo. Južno strmo in gozdnato pobočje pa je poseben izziv zaradi številnih podrtih dreves, da se le komaj prebijemo nazaj na Močnikovo sedlo.
Prava jesenska tura. Sveže jutro, po pobočjih se iz doline vzpenjajo goste meglice, na koncu pa vendarle zmaga sonce.
Rauchkofel, 2460 m visoka gora v Karnijskih Alpah se dviga v neposredni bližini najvišjih karnijskih skalnih vršacev. Po travnatih pobočjih vodi na vrh strma pot, ki je v zgornjem delu celo zavarovana z jeklenico. Mi smo izbrali izhodišče na planini Valentintal, nedaleč od mejnega prelaza Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Pot po dolini Valentintal se zaključi na sedlu Valentin Törl, potem pa nadaljujemo skozi sitno grapo in po zelenih pašnikih strmo na vrh gore. Sestopimo do koče Pichl ob jezeru Wolaya, potem pa nazaj na sedlo Valentin Törl in po dolini Valentintal v družbi svizcev na izhodišče.
Načrt za Karnijce nam je prekrižala slaba vremenska napoved v tistem koncu, zato je bilo varneje proti Krnu. S planine Kuhinja smo jo na vrh mahnili kar direktno, sestopili pa smo z malček ovinka na škrbino in nazaj na planino Kuhinja.
Redko se zgodi, da nas v Dolomitih vsaj malo ne namoči, a tokrat nam je bilo vreme naklonjeno. Na višini nad 2000 m je že čutiti jutranji jesenski hlad, sonce pa še vedno ima moč, da čez dan posrka vlago iz meglic, da je nam, planincem, dano uživati v razkošnih razgledih. Letošnja skupinica je štela le 4 dobro pripravljene hribovce in že prvi dan smo se sončili na Monte Paternu, 2744 m visoki ojstrici v neposredni bližini znamenitih Treh Cin. Ferata “De Luca-Innerkofler”, ki po vratolomnih stenah in naravnih prehodih preči goro je povezana s tragičnimi dogodki iz velike vojne. Številni vojaški rovi spominjajo na tiste žalostne čase. Še isti dan nadaljujemo naše potovanje preko Cortine d’Ampezo do koče Dibona, ki se stiska pod ostenje Tofane di Rosez, kjer prenočimo. Naslednje jutro se odpeljemo do Paso Giau, ki je izhodišče za ture drugega dne. Krožna zavarovana pot pelje pod zahodno ostenje Ragusele in se v nekaj dobro zavarovanjih skokih zaključi tik pod kočo na vrhu 2575 m visoke gore Nuvolau, od koder je lep razgled na naš naslednji cilj, 2413 m visoki Averau. Sestop do naslednjega sedla med obema vrhovoma je lahek, za vzpon na vrh Averaua pa je spet treba stisniti nekaj moči iz rok in nog, da se spleza prek strme vzhodne stene na vrh. Na izhodišče se vračamo po južnem, prijaznejšem pobočju, naše potovanje pa nadaljujemo preko prelaza Falzarego do naslednjega izhodišča, to je Corvara v Alta Badii. Z žičnico si skrajšamo pot do našega naslednjega prenočišča v koči Franz Kostner, 2536 m visoko pod vzhodnim pobočjem masiva Sela. Jutro se obarva v tople barve vzhajajočega sonca, ki se razlije v stenah Sele. Zato se kar hitro odpravimo na naslednjo turo na 2910 m visoki Piz de Lech. Pot ni zahtevna, nekaj jeklenic in 10 m fiksne lestve naredi pot zanimivejšo, vrh pa se v jutru nikakor ne more izviti iz meglic, le toliko nam da veselja, da se na hitro lahko razgledamo po ostalih vrhovih in dolino pod nami. In že hitimo v dolino, da si na poti domov ogledamo še eno izmed najlepših dolomitskih jezerc, Lago Sorapis. Po slabih dveh urah hitre hoje po sicer lahki poti smo pričakovali skriti biser, dobili pa grenko razočaranje. Znamenito jezero se je spremenilo v malo večjo lužo, le nekaj svoje barve je ohranilo, na robu izsušene obale pa se kopičijo zelene alge. Žal, nismo uspeli izvedeti, zakaj je temu tako.
Dolomiti ponujajo obiskovalcem neskončno priložnosti tudi v poletnem času, zato je na najlepših točkah vedno pravo mravljišče. Na zahtevnih poteh pa je vzdušje hribolazcem prijaznejše. Za bogati foto arhiv sta poskrbela Kristina in Karli, ki ga z veseljem delita tudi z vami.
Vsakoletno tradicionalno srečanje planincev – veteranov je tokrat gostilo PD Kum Trbovlje. Številna druščina se je zbrala v Lontovžu in se po veselem pozdravljanju odpravila v Sankaški muzej v neposredni bližini. Sankaški muzej je zelo bogata zbirka o sankaštvu v naših krajih, ki jo z vso skrbnostjo in ljubeznijo zbira in ureja g. Drago Nučič, ki je sicer ljubiteljski zbiratelj in ker so mu pri delu v pomoč tudi muzejski strokovnjaki, je njegova zbirka urejena, pregledna in opremljena s podatki o vseh razstavljenih eksponatih. Seveda pa je njegovo vodenje posebno doživetje, ko ob predstavitvi posameznih sani pove tudi zgodbo iz »tistih časov«.
Nato pa smo se vsi odpravili na Kum, nekateri peš, ostali pa smo si pot skrajšali z avtomobili. V uradni del srečanja nas je popeljala citrarka Jana Brlec s planinsko himno, veterane pa sta nagovorila preds. PD Kum Marjeta Bricl in preds. MDO Jože Prah. Druženje smo nadaljevali ob kosilu in nato ob glasbenem nastopu citrarke, ki smo ji pomagali s prepevanjem, nekateri pa so tudi zavrteli. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato smo lahko ves čas preživeli pred kočo na Kumu in v dobri družbi ter veselem razpoloženju smo srečanje zaključili v popoldanskih urah.
Sončen avgustovski dan privabi mnoge planince v gore, tudi na Mangart. Na to mogočno goro se podajamo tudi mi in v zavarovani Slovenski poti je kar nekaj gneče. Uživamo v razkošnih razgledih, tudi časa za fotografiranje je na pretek in kljub vsemu temu smo kar prehitro na temenu. Sonce prijetno greje, vmes pa rahle sape po plesu iz doline prinašajo raztrgane meglice, da nas nežno ohladijo. Italijanska pot za sestop velja za lažjo pot, a se nas je zaradi drobirja pod nogami kar nekaj znašlo na zadnji plati. Pri koči na sedlu pa smo si vendarle zaslužili hladno pivo.
