Posts in category: Izleti 21

Tudi letos je tradicionalni dan slovenskih planincev potekal razpršeno po posameznih planinskih društvih. V našem društvu smo ta dan obogatili z naravovarstvenim izletom po traviščih Čebulove doline. Načelnica odseka za VGN Vlasta M. Crnkovič je planince popeljala po učni poti do Čebulove doline, kjer se v tem času bohoti travniška cvetana, z druženjem pa so planinci nadaljevali na Kumu, tako kot se za tak dogodek spodobi. Skupno zoom javljanje z ostalimi društvi pa je temu dnevu dalo skupno in povezovalno noto.

Vremenska napoved ni obetala sonca, pričakovali smo celo kako ploho. A so težki oblaki zdržali in tu pa tam celo razkrili zasnežene strmali Kamniško-Savinjskih Alp. Planina je počivala, nobenega vrveža, spokoj po travnatih valovih so krasili barviti kupčki spomladanskega cvetja.

Urejeno območje dela kraškega Grosupeljskega polja sestavlja preplet življenjskih okolij z mokrotnimi travniki, trstičjem, ribniki, mejicami, zeliščnim vrtom in sadovnjakom. Tu so svoje zavetišče našle številne vrste ptic, čebele, kačji pastirji, metulji in dvoživke. Tu živi tudi naša najbolj pisana ptica – vodomec. Stopiti v vodomčev gaj je posebno doživetje za vse nas in še posebej za naše male radovedneže.

Izhodišče naše ture je športni park Tiha dolina na Predmeji. Od tu krenemo preko Korenine po zgledno markirani poti v smeri Golkov. Pot je skoraj popolnoma kopna skoraj do vrha. Z vrha se vračamo v smeri Iztokove koče. Tu pa nas na enem delu preseneti strmina z južnim snegom, kar zahteva kar nekaj previdnosti in male derezice bi še kako prišle prav. Od koče sestopam na Kozarnice.

Na Notranjskem, v deželi Martina Krpana, je Sv. Trojica s svojimi 1106 m višine eden izmed najlepših razglednikov v tem delu naše dežele. Dviga se nad Pivško kotlino in ob lepem vremenu seže oko vse do Dolomitov in z malo sreče se v dolini lesketa presihajoče Petelinjsko jezero. No, mi te sreče nismo imeli, jezero je bilo osušeno, daljni razgledi so bili v kopreni, bila pa je jasnina in zato lepih razgledov ni manjkalo. Toplo spomladansko sonce je na vso moč pošiljalo svoje žarke na zemljo, a ga je notranjska burja premagala in nas prisilila, da smo nase navlekli vsa oblačila.  Prijetno hojo po kraškem svetu so nam krasili gorski kosmatinci, ki so na osojnih pobočjih prilezli na plano sredi suhih trav. Vrh je opremljen z razgledno ploščo in spominskim obeležjem. Še posebej pa je zanimiva zgodba o v preteklosti porušeni cerkvi, ki jo sedaj domačini zavzeto obnavljajo. Za našo druščino in enega izmed nas pa je bil to še poseben dan in prav zaradi silnega vetra si bomo za vse življenje zapomnili edinstveno praznovanje jubilejne 70-letnice.

Še se potepamo po domačih hribih. Tokrat gremo na Babo (789 m) in Ostri vrh 855 m), dva vrhova nad Breznim oz. na Rečiško dolino. Začnemo na Zavratih pri knapovskem brlogu pod Babo. Sprva prijetna, nato pa strma in z jeklenico zavarovana pot nas pripelje na vrh Babe, nato pa po spomladansko zasneženem grebenu do Ostrega vrha. Ta pot se sprva malce spusti, potem pa sept strmo v hrib. Sestopamo proti Malemu Kalu in nato nazaj na Brezno, kjer prijetno spomladansko turo zaključimo pri radodarnih planinskih prijateljih.

Iz Blagovice se po podeželskih poteh odpravimo na Špilk, 956 m visok vrh v grebenu med Lukovico in Trojanami. Dolgo v hrib nas spremlja prometni trušč z avtoceste Trojanke in oster vetrič nam nikakor ne dovoli, da se ogrejemo. Nas pa ogreje dobra volja ob polni mizi na vrhu hriba, ko praznujemo Edijev praznik. Pot nadaljujemo po gozdnih rokovnjaških poteh do Trojan.

Stolpnik je s 1012 m najvišji vrh Konjiške gore, pogorja ki se razteza jugozahodno od Slovenskih Konjic. Vrh je gozdnat, zato se je treba po razgled povzpeti na vrh 25 m visokega razglednega stolpa. Na pot smo se podali od Žičke kartuzije, sestopali pa smo eni po krožni nazaj na izhodišče, drugi pa po krajši v vas Črešnjice.

Sabatov pohod tradicionalno delamo v decembru, a ker to takrat ni bilo mogoče, smo ga tokrat izpeljali v pravljično lepi februarski zimi. Previdno, z veliko razdalje oziroma vsak zase smo zaključili na vrhu našega Kuma.

Še vedno smo v domačih hribih. Gremo na 909 m visoki rogelj nad Taborom, na Krvavico, ki na SZ strani kaže svojo zloveščo rdečkasto steno. Legenda o nesrečni, prepovedani ljubezni med mladim Friderikom Celjskim II. in Veroniko Deseniško pravi, da so Hermanovi rablji Veroniko pahnili čez te prepadne stene. In še dandanes so te stene krvave in ob svetlih nočeh je še vedo videti Veroniko posedati po teh skalah.