Posts in category: Izleti 25

Turo s Podvežaka smo pričeli pod gostim meglenim pokrovom, ki se je le počasi dvigal. Korošica je bila skoraj osončena, vrhovi nad njo pa še vedno v objemu goste megle. Na Srebrnem sedlu smo bili že v meglenem pišu, a se je megla le začela redčiti, vendar ne zadosti, da bi bili deležni razgledov niti ne na vrhu. Sestopali smo pod grebenom Planjave do Škarij, kjer se je prvič razkadilo do doline in proti Mrzli gori. Spust do planine Korošice pa je že ponujal lepe razglede po južnih pobočjih. S Korošice pa smo jo spet ubrali v hrib na Vodotočnik in še en spust do Podvežaka.

Nad Mokrinami, znanim smučarskim centrom v Karnijskih Alpah, se na vzhodni strani dvigajo skalni vrhovi Krniških skal. Skozi zgodovino si je izpod njih hudourniški potok Krnica izdolbel pot do Ziljske doline. Skozi slikovito in divjo sotesko vodi geopot, opremljena s številnimi informativnimi tablami. Razdeljena je na 4 sklope, ki omogočajo tudi izstop iz soteske in možnost vrnitve po lažji poti. Atraktivno nadelana pot je deloma zavarovana z jeklenicami, povezuje pa jo 9 mostov. V sprehodu skozi sotesko se dvignemo za dobrih 500 v.m, pot pa ponuja pravi impresivni spektakel divje narave. Sestopamo po lažji poti mimo znamenite poznogotske gorske cerkvice sv. Urbana, zaščitnika vinogradnikov in sadjarjev. Za pot domov izberemo krožno pot čez Mokrine, kjer si spočijemo na planini Watschiger Alm, tik pod vrhovi Krniških sklal.

Seniorji smo se sredi poletne vročine namenili v pohorske gozdove, kjer se nedaleč od Rogle sredi ruševja na 1500 m n.v. nahaja najvišje ležeče slovensko barje – pravljično lepa Lovrenška jezera. Kar 20 temno modrih biserov leži med ruševjem, povezuje pa jih udobna lesena pot. Beli lokvanji krasijo jezerca, kačji pastirji pa v živahnih letih skrbijo za svoj naraščaj. Do jezer smo se napotili z Rogle, čez Planjo in skozi tihe gozdove, vračali pa smo se po krožni poti mimo koče na Pesku in nato vzpon na vrh Rogle. Naši navdušeni gobarji pa so imeli spotoma polne roke dela.

Montaž, mogočnež Zahodnih Julijcev je s svojimi 2753 m drugi najvišji vrh julijskih Alp. Kumovci smo se že večkrat povzpeli nanj, tokratna skupina pa se je, razen ene izjeme, prvič odpravila na to imenitno goro. Ko pridemo s planine Pecol na sedlo Force dei Desteis, smo komaj na pol poti. Lahka pot se spremeni v prijetno plezanje med skalami, z veliko grušča pod nogami in pod budnim očesom številnih divjih koz, ki se razveselijo »slanih« priboljškov. V nadaljevanju pot pripelje pod steno Montaža, kjer so v letu 2022 Furlani postavili povsem novo Pipanovo lestev. Stara Pipanova lestev, ki je služila planincem 60 let, je še vedno dobro vidna, pripeljala pa je na zagruščeno pobočje pod grebenom Montaža. Prav zaradi nenehne nevarnosti proženja kamenja, je nova pot speljana nekoliko nižje in levo od stare. Za dostop do lestve se je treba najprej povzpeti pa 10-metrski fiksni lestvi, sledi odsek zavarovan z jeklenico, potem pa nas razveseli imenitna nova Pipanova lestev, ki se konča po približno 60 metrih, z jeklenico zavarovan pot pa se nato nadaljuje po trdni skali vse do grebena. Na razdrapanem grebenu je potrebno še nekaj previdnosti, na izpostavljenih mestih pa varoval skorajda ni. Seveda se vsi razveselimo obsijanega vrha, ki ponuja razkošne razglede daleč naokrog. Za sestop je potrebna še večja pazljivost predvsem zaradi neprijetnega drobirja pod nogami. S Force dei Disteis pa si pot skrajšamo kar s spustom po mogočnem melišču, potem pa le še nekaj spusta do koče Bazza, kjer si končno »privežemo dušo«.

Na Kopitniku planinci že dolgo vrsto let razveseljujejo obiskovalce s pravim koncertom domačih viž. Medtem ko se nekateri mučijo v stenah Montaža, drugi uživajo v hladni senčici ob pivu in milih zvokih citer. In prav je tako.

Že osmo leto zapored se planinci družimo na Pleskem, kjer se vsako leto pomerimo v balinanju. Letos so se nam pridružili še naši najmlajši, Andraž, Ivan, Jaka, Boris, Leon in Brina ter sodnik Nace. V razgreti igri so zmagali najboljši, med seniorji Ivan, Gregor, Andrejka Marjeta, med “tamalimi” pa so bili zmagovalci prav vsi.

Po planinah Krvavca nas je popeljala Majda. S planine Jezerce smo se preko pašnikov in po poteh skozi rušje malo gor in malo dol povzpeli do osamljene planine Koren. Krave so nam delale družbo, pa tudi napitkov za poštene planince je bilo v obilici. S planine smo se vračali po isti poti le kratek čas, nato pa smo se po sicer neoznačeni, a dobro uhojeni poti povzpeli na rob Krvavca. S cvetočih pobočij smo na grebenu prešli na smučišča in pogled je ponujal vse drugo kot planine pred tem. V novi, sodobni koči Rozka smo bili toplo sprejeti, nato pa smo se po asfaltni poti vrnili na izhodišče zadovoljni, da smo se izognili nevihtam, ki so prav takrat lomastile po naši deželi. Po poteh nas je vodila izkušena planinska Majda, ki je tudi poskrbela za foto arhiv.

Na zahodnem robu Dolomitov se dviga v nebo masiv Catinaccio/Rosengarten, ki je bil tokrat cilj naše dolomitske avanture. Vigo di Fassa, turistično mesto v dolini Fassa je bilo naše izhodišče. Z vzpenjačo smo se dvignili do turističnega centra Ciampedie in nato nadaljevali mimo koče Gardecia do koče Vajolet, 2520 m, kjer smo načrtovali našo prvo nočitev. Še pred tem pa smo opravili turo do koče Ra Albert pod znamenitimi Vajolet Torri. Naslednje jutro smo se povzpeli na najvišji vrh v skupini, 3002 m visoki Catinaccio d´Antermoia. Udobna pot vodi do sedla Principe, 2599 m, kjer stoji istoimenska koča. Od tu naprej pa je v masivu speljana odlična A/B ferata, ki vodi vse do vrha, nekoliko zahtevnejša ferata pa vodi čez goro na vzhodno stran. Z gore smo sestopili po isti poti vse do našega izhodišča, nato pa se v poznih popoldanskih urah preselili v bližnjo Carezzo, kjer smo drugič prenočili. Naša naslednja tura pa nas je vodila na najpomembnejši vrh v južnem delu masiva Catinaccio, Roda de Vael/Rotwand, 2806 m. S sedežnico smo se dvignili do koče Paolina na 2125 m in nadaljevali do sedla Vaiolon in naprej po z jeklenico zavarovani grebenski poti do vrha. Sestopali pa smo po JV grebenu, kjer je speljana zahtevna B/C ferata, ki se zaključi na cvetočih livadah nad kočo Roda di Vael. Po položni krožni poti smo se vrnili na naše izhodišče pri Paolini in nato spust do Carezze.

Skupinica šestih planincev, Jadranka, Irena, Marko, Nace, Peter in Marjeta smo tri dni uživali na visokogorskih poteh, polnih razkošnih razgledov po s soncem obsijanih Dolomitih.

Planinska druščina se je porazgubila po svetu, zato je na Viševnik krenila le trojica, Ani, Lojz in Miha, ki je poskrbel za foto arhiv.

Potepali smo se po pastirskih Fužinskih planinah. Z Vogarja smo se vzpeli na Pršivec, se odpočili na Planini Viševnik in nadaljevali do Ovčarije in Dednega polja. Spet smo počivali na Planini pri jezeru, potem pa še sestop do Vogarja. Celotno pot sta prehodila le dva najbolj urna planinca, nekaj planinskih uživačev pa si je pot malce krajšalo. Za vtise pa sta poskrbela Miha in Majda.