Posts in category: Izleti 26

Kumski seniorji smo se potepali na Jezerskem. Ne, nismo šli v visoke hribe, sprehodili smo se le do razgledišča Na Prodeh in uživali v lepotah te gorniške vasi.

Majda pa je zbrala vtise za lep spomin.

Vzhodni del Karnijskih Alp nad Ziljsko dolino sestavlja greben zelenih dvatisočakov, na katere vodijo prijazne planinske poti. Mi smo izbrali Poludnik, ki mu do dvatisočaka manjka le 1 meter. Z Brške planine se po strmem zahodnem grebenu dvignemo na vrh, ki ponuja razglede v poletni kopreni. Triglav na vzhodu in ostali Karnijci na zahodu – komaj jih prepoznamo v sparini. Sestopimo po vzhodnem grebenu na Poludniško in še nižjo Dolsko planino. A Poludnik tokrat ni tak, kot je bil nekoč. Pred leti je vrh krasila zelena trata, danes ga prekrivajo goste in visoke koprive, V vzhodno pobočje je nadelana nova gozdna cesta, čudovito gorsko jezero med Dolsko in Brško planino pa se je spremenilo v mlakužo, iz katere konji in krave komaj dobijo dovolj vode.

V Špikovi skupini se skrivata alpska bisera, spodnji in zgornji Martuljški slap. Po poti nas je popeljala načelnica VGN Nataša in nam povedala nekaj zanimivosti tega koščka sveta.

Dolomiti nas vedno navdušijo. Letos smo načrtovali štiri ture nad dolino Gardena. Naši cilji pa so bili v gorski skupini Odle – Geisler. Slikovita zelena planota Seceda in najvišji vrh v skupini Sas Rigais so nas nagradili s fantastičnimi razgledi. Z vrha Gran Cira se je pogled razširil še na drugo stran Gardene. Milina gorskega sveta pa se kaže na planoti Seiser Alm, kjer so med neskončnimi pašniki posejana manjša turistična naselja. Pot nas je vodila po Pustriški dolini do Val Gardene, vračali pa smo se čez številne gorske prelaze vse do Misurine in Sappade. Vtisi so nepozabni,

V juliju so pobočja in grebeni Spodnjih Bohinjskih gora okrašeni z bogato alpsko cvetano. Vzhodni greben se zaključuje s 1844 m visoko Črno prstjo, ki je bila tokrat naš pohodniški cilj. Navdušujoča, nezahtevna tura, polna lepih razgledov in okrašena s pisanim cvetjem. V podporo pa Jelinčičeva koča na vrhu in Orožnova koča ob poti. Majda pa je spet nabrala šopek cvetja in razgledov za naš splet.

Tošč je najvišji vrh (1021m) Polhograjskega hribovja. Pot smo začeli v vasi Topol, ki je večinoma vodila skozi gozd vse do Grmade, na kateri je tudi vpisna knjižica in žig (SPP). Nadaljevali smo proti Tošču, spotoma smo šli mimo turistične kmetije Gonte. Na vrhu Tošča smo imeli kratek postanek za malico in že malce pregreto pijačo, saj je bil dan res peklensko vroč. Nato pa spust nazaj do turistične kmetije Gonte in nato naprej do izhodišča  – do vasi Topol.

Na praznični dan sredi vročinskega vala se seniorji umaknemo v nekaj stopinj prijaznejše ozračje v Bohinjski kot. Pot nas vodi ob jezeru od sv. Janeza Krstnika do izvira Savice. Nenaporna in skoraj v celoti ravninska pot je tu pa tam osončena, bližina vode pa prispevala nekaj svežine. Prijetno druženje med hojo in ob postankih….

Za vzpon na Veliki vrh v Košuti smo izbrali najkrajšo in najlažjo pot, z Mrzlega studenca smo preko Kofc nadaljevali do vrha. Prvi vročinski val je ekipo izsušil, da je bilo ob sestopu pivo na Kofcah že prava nuja.

Tradicionalno letno srečanje slovenskih planincev je bilo tokrat pri Ruški koči na Arehu. Nekaj vtisov je zabeležila Majda Zupan.

Olševa je 1929 m visoka grebenska gora v vzhodno Mežiško-Solčavskih Karavankah ob meji z Avstrijo. Iz izhodišča v Podolševi nas je pot vodila mimo Potočke zijalke, od katere smo se nato napotili direktno na Olševo. Ves čas nas je spremljala megla. Pot je bila precej spolzka, zato je bila potrebna večja previdnost. Na vrhu Olševe se je za trenutek pokazalo sonce in nas nagradilo s čudovitim razgledom. Nazaj smo se odpravili po grebenu preko Obel kamna do Potočke zijalke in nato nazaj do našega izhodišča v Podolševi.