Posts in category: Izleti 26

Tolminska korita so najnižja in najjužnejša vstopna točka v Triglavskem narodnem parku V strminah nad Tolminom sta si Tolminka in Zadlaščica izdolbli slikovita korita, nad katerimi so domačini speljali pohodniško pot. Ta sicer ni dolga, a je dobro zavarovana z ograjami in jeklenicami, da je sprehod po teh poteh pravo veselje tudi za našo seniorsko skupino. Potep po Posočju smo nadaljevali do Kobarida, kjer smo se sprehodili po še eni ravninski poti do slapa Kozjaka. Lepote narave, naš sprehod in druženje pa je spet ujela naša fotografinja Majda.

Krajani Ravenske vasi so spet pripravili čudovit pohodniški dogodek po zaselkih domače vasi. Od klopce do klopce se je dobro nahodila tudi kumska planinska druščina. Vtise je v objektiv ujela naša fotografinja Majda.

Zagorski planinci so praznovali visoki jubilej, 80 let delovanja svojega planinskega društva. Slavnostni dogodek je potekal ob planinski koči na Čemšeniški planini.

Dolomiti v septembru so bili namenjeni planincem, ki ubirajo lažje poti. A smo kljub temu s pomočjo vzpenjač osvojili kar dva tritisočaka. Za prvi vzpon na najvišji vrh v skupini Sela na 3152 m visoki Piz Boe se je bilo treba potruditi po strmi in z jeklenicami zavarovani poti. Drugi dan smo raziskovali planoto Seceda in se dvignili na vrh pod špice Geislerja. Tretji dan pa nas je zvabilo na Tofano di Mezzo, tisto Tofano, na katero iz Cortine skoraj do vrha seže vzpenjača Nebeška puščica. Do samega 3244 m visokega vrha pa smo se sprehodili po deloma z jeklenico zavarovani poti. Časa je bilo dovolj tudi za ogled doline Val Gardena. Navdušila so nas slikovita mesteca Selva, Santa Christina in Ortisej. Pot proti domu pa nas je vodila po celotni dolomitski cesti od Val Gardene do Alta Badie in naprej čez prelaz Falzarego do Cortine. Nadaljevali smo po Pustriški dolini in čez hrib do jezera Weissenzee na Koroškem ter po Ziljski dolini pod naše domače hribe.

Na Vršiču trenutno potekajo obnovitvena dela ceste in parkirišč, zato je bil dostop do izhodišča pravi izziv. A nam je v zgodnjih jutranjih urah uspelo. Večina udeležencev je za vzpon izbrala južno, lažjo pot, trojica pa se je šla preizkušat v Hanzovo plezalno pot, ki poteka po severni steni. Razglede z vrha so zakrivale meglice,

Kumski seniorji smo se potepali na Jezerskem. Ne, nismo šli v visoke hribe, sprehodili smo se le do razgledišča Na Prodeh in uživali v lepotah te gorniške vasi.

Majda pa je zbrala vtise za lep spomin.

Vzhodni del Karnijskih Alp nad Ziljsko dolino sestavlja greben zelenih dvatisočakov, na katere vodijo prijazne planinske poti. Mi smo izbrali Poludnik, ki mu do dvatisočaka manjka le 1 meter. Z Brške planine se po strmem zahodnem grebenu dvignemo na vrh, ki ponuja razglede v poletni kopreni. Triglav na vzhodu in ostali Karnijci na zahodu – komaj jih prepoznamo v sparini. Sestopimo po vzhodnem grebenu na Poludniško in še nižjo Dolsko planino. A Poludnik tokrat ni tak, kot je bil nekoč. Pred leti je vrh krasila zelena trata, danes ga prekrivajo goste in visoke koprive, V vzhodno pobočje je nadelana nova gozdna cesta, čudovito gorsko jezero med Dolsko in Brško planino pa se je spremenilo v mlakužo, iz katere konji in krave komaj dobijo dovolj vode.

V Špikovi skupini se skrivata alpska bisera, spodnji in zgornji Martuljški slap. Po poti nas je popeljala načelnica VGN Nataša in nam povedala nekaj zanimivosti tega koščka sveta.

Dolomiti nas vedno navdušijo. Letos smo načrtovali štiri ture nad dolino Gardena. Naši cilji pa so bili v gorski skupini Odle – Geisler. Slikovita zelena planota Seceda in najvišji vrh v skupini Sas Rigais so nas nagradili s fantastičnimi razgledi. Z vrha Gran Cira se je pogled razširil še na drugo stran Gardene. Milina gorskega sveta pa se kaže na planoti Seiser Alm, kjer so med neskončnimi pašniki posejana manjša turistična naselja. Pot nas je vodila po Pustriški dolini do Val Gardene, vračali pa smo se čez številne gorske prelaze vse do Misurine in Sappade. Vtisi so nepozabni,

V juliju so pobočja in grebeni Spodnjih Bohinjskih gora okrašeni z bogato alpsko cvetano. Vzhodni greben se zaključuje s 1844 m visoko Črno prstjo, ki je bila tokrat naš pohodniški cilj. Navdušujoča, nezahtevna tura, polna lepih razgledov in okrašena s pisanim cvetjem. V podporo pa Jelinčičeva koča na vrhu in Orožnova koča ob poti. Majda pa je spet nabrala šopek cvetja in razgledov za naš splet.