Naravoslovno-zgodovinska učna pot Prusnik je en km dolga, lahka krožna pot v vznožju Krajinskega parka Kum, ki prikazuje naravne znamenitosti in bogato zgodovino savskega brodarstva. Na devetih točkah so predstavljena varovana območja, zavarovane vrste in ostanki ladjarstva iz 18. stoletja. Z druženjem na tej poti smo se spominjali naše naravovarstvenice Vlaste Medvešek Crnkovič.
Pisana druščina mladih in malo manj mladih planincev je izkoristila lep pomladni dan za obisk Menine planine. V teh aprilskih dneh, ko je na planoti še tu pa tam zaplata snega, se pomlad prebuja v čarobnih barvah. Vijoličaste preproge žafrana, kupi teloha in drugih pomladnih cvetlic, pa ženitovanje žabic v kalih, druženje z mladimi planinci – vse to in še mnogo več veselja je dalo pečat temu izletu. Do koče na Menini planini se je skupina odpravila po Špitalski poti, nadaljevala do najvišjega vrha Vivodnik in nato sestopila čez Bibo planino na izhodišče. Vso lepoto narave pa je, kot po navadi, ujela Majda.
Na izhodišču ture v Cerknici nas je za budnico pričakalo precej sveže jutro. A ni trajalo dolgo, kar hitro smo se ogreli na poti proti vrhu, kjer domujejo coprnice. Prijetna, počasi vzpenjajoča pot nas je vodila dobrih 500 višincev do razglednega vrha, ki pa tega dne kaj dosti razgleda res ni ponujal. V kopreni se je svetlikal zasneženi Snežnik, v dolini pa nekaj malega Cerkniškega jezera. Fotografije pa je spet prispevala Majda, ki ji nikoli ne uidejo niti drobne cvetke ob poti.
Pot začnemo pod vasjo Gabrovo. Pot skozi gozd je strma in ima visoke »stopnice« po koreninah. Nad vasjo se pot spremeni in postane bolj kamnita. Napredujemo počasi, saj imamo v skupini nekaj počasnejših planincev. Vreme nam je naklonjeno in na vrhu imamo lepe razglede na Kamniško-Savinjske Alpe in na Karavanke. Ker je bilo vreme lepo smo se okrepčali kar pred kočo. Povratek začnemo po poti vzpona, v vasi Gabrovo pa se preusmerimo na cesto, ki je bolj prijazna do naših kolen.
Letošnji prvi seniorski izlet. Ena skupina planincev se usmeri proti Uskovnici, druga pa izbere daljšo pot čez planino Zajamniki, vsi skupaj pa se dobimo na Uskovnici. Na Pokljuki je še prava zima, čeprav v prisojni meji Majda že najde prvo spomladansko cvetje. Čeprav pot ni strma, nam derezice na pomrznjeni podlagi še kako prav pridejo. Toplo, že skoraj spomladansko sonce si je skupaj z nami dalo duška, da se je vsa druščina veselo razživela in poskrbela za še en nepozabni planinski dan.
Na pustno soboto smo se spet zbrali Zasavci in Posavci na skupni etapi po ZPP, tokrat skozi prijazno podeželje nad desnim bregom Save. Zbirno mesto na Veliki Preski smo izkoristili za ogled izvira Sopote in muzeja Lesarius, ki navdih išče v bogati lokalni dediščini obdelave lesa. Položna pot skozi zaselke, vasi, čez travnike in skozi gozd nas preko Javorskega Pila pripelje do LIberge, kjer se naša pot zaključi. Vtise je ujela naša fotografinja Majda.
Bevkov vrh je 1051 m visoka vzpetina v Cerkljanskem hribovju. Iz Sovodnja vodi na vrh več poti. Izbrali smo strmo pot, ki je res strma. Pot vodi skozi vas in nato čez travnike in v zgornjem delu po strmem gozdnatem grebenu vse do travnate vršne planote. Malica ob kapelici. Sestopimo po krožni poti do kmetije Na Ravneh, kjer se oskrbimo z domačim sirom. Nadaljujemo po cesti skozi zaselek Nova Oselica do izhodišča. Slikovita pot, ki nas z mislimi ponese v Kersnikove Kmetske slike. Praznični kulturni dan zaključimo z ogledom muzeja v Škofjeloškem gradu.
Ne vlažno ozračje ne razmočena pot ni ustavila skupine planincev, ki so se namenili s Šmohorja na Kal in Mrzlico. Spotoma pa so preverili ponudbo v kar treh planinskih kočah.
Naravni rezervat doline Glinščice se v zaledju Trsta od Boljunca proti Krvavem potoku stiska v slikovitem kanjonu. Pot nas je vodila z najvišje točke v Krvavem potoku, se spustili v dno kanjona in prečili potok ter se po nasprotnem zagruščenem pobočju spustili do doline v Boljunec. Ob poti nas je navduševala slikovita narava, strme skalne stene, ki vabijo v svoje zavetje ptice in gamse. Potok Glinščica se čez skalni prag v slapu Supet steka v nižje področje, v pobočju sameva cerkvica Marije v Pečeh, še višje nad njo pa spomenik tržaškemu alpinistu Comiciju. V prvem delu poti hodimo po poti bivše železnice Parencane, speljane v rahlem spustu skozi vrsto tunelov, v zaključku pa ob dobro ohranjenem rimskem vodovodu. V pisani planinski druščini smo uživali v sončnem in toplem vremenu.
Vreme pohodnikom tokrat res ni bilo naklonjeno. Rahlo pršenje v dolini se je z višinci spremenilo v drobceno sneženje, ki ga je spremljal neustavljiv veter, pa tudi megla se je trdovratno držala Kumljanskega hribovja. Sveže zapadli puhasti sneg na staro pomrznjeno podlago pa je le pričaral nekaj zimske romantike. Pa vse skupaj ni zadržalo od 700 do 800 pohodnikov z vse Slovenije, da se tega dne ne bi povzpeli na Kum na tradicionalni novoletni pohod. Bilo je kot vedno planinsko veselo in še vedno praznično. Prav zato pa Kumovci z veseljem že 44 let organiziramo ta pohod. Da vse skupaj rata, pa se moramo poleg pohodnikom zahvaliti tudi vsem prizadevnim prostovoljcem in gorskim reševalcem, ki vsi skupaj pridno poprimemo za delo.
