Ovčji vrh je 2024 m visok razgledni vrh na avstrijski strani Karavank. Dviga se levo nad Mačensko planino, severno do Stola, najvišjega vrha v skupini. Vrh je travnat, na Mačenski planini pa k počitku vabi Celovška koča. Sveže jutro na izhodišču v Tratah se je prerodilo v lep pozno spomladanski dan, da je skupina pohodnikov lahko uživala v lepih razgledih po okoliških hribih in dolinah.
Planinski veterani MDO Zasavje so planinci, ki so velik del svojega življenja namenili delu v planinski organizaciji. Ko pa svoje poslanstvo predajo mlajšim generacijam, še vedno ohranjajo tople prijateljske stike, zato je vsakoletno tradicionalno druženje vedno zelo prisrčno in veselo. Tudi letos je bilo tako, ko je srečanje gostilo PD Videm-Krško. Velik del udeležencev se je na Grmado podalo peš, nekateri pa so si pot skrajšali z avti. V pozdravnem nagovoru sta prisotne nagovorila predsednica domačega društva Irena Lekše in predsednik MDO Zasavja Jože Prah. Da je bilo veselo, se prepričajte iz Majdinih posnetkov.
Za letošnje tradicionalno srečanje mladih planincev našega MDO-ja je poskrbelo Planinsko društvo Zagorje. Mladino so povabili na Čemšeniško planino, kjer so jim pripravili prijetno planinsko doživetje s številnimi zanimivimi aktivnostmi. Srečanja so se udeležili tudi naši mladi Kumčki, šolarji osnovne šole Tončke Čeče s svojimi mentoricami. V podporo pa jim je bila tudi ekipa naših izkušenih planincev. Majda pa je ujela tudi nekaj vtisov.
V cerkvi svete Neže na vrhu Kuma smo doživeli izjemen večer, v katerem so se prepletli glasba, beseda, narava in planinski duh. Ob praznovanju pomembnih obletnic 70-letnice Zasavske planinske poti in 30-letnice Krajinskega parka Kum smo lahko skozi umetnost začutili lepoto tega prostora.
Skozi glasbo nas je vodil Lado Jakša, priznani slovenski umetnik, glasbenik, fotograf in skladatelj, ki s svojim ustvarjanjem že vrsto let odpira prostor tišine, razmisleka in občutenja narave. Po končani srednji glasbeni šoli je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V glavnem ustvarja improvizacijsko in eksperimentalno glasbo ter glasbo v stilu jazza. Deluje kot svobodni umetnik in komponira glasbeno opremo za film, gledališče, televizijo, radijske igre. Njegova umetnost je prepoznavna po subtilnem povezovanju zvoka, podob in notranjega doživljanja sveta. V njegovih delih se pogosto srečata človek in narava — ne kot ločena svetova, temveč kot eno samo občutljivo ravnovesje.
Poseben pečat večeru pa je dala tudi beseda Jožeta Praha. Jože Prah, sicer gozdar, je dolgoletni poznavalec narave, gozdov in človekovega odnosa do okolja, predvsem pa človek, ki zna s svojo mislijo in pripovedjo približati pomen naravne dediščine in spoštovanja prostora, v katerem živimo. Njegovo delo je močno povezano z ohranjanjem narave, trajnostnim razumevanjem krajine ter z ljubeznijo do domačega okolja. S svojim pripovednim občutkom je glasbi dodal še razsežnost besede, spomina in razmišljanja.
Prav preplet umetnosti Lada Jakše in besede Jožeta Praha je ustvaril večer, ki ni bil le koncert, ampak doživetje — miren poklon Kumu, zasavskim hribom, zasavski planinski poti in ljudem, ki jih nosijo v srcu.
Drugi del večera pa smo preživeli v toplem zavetju planskega doma malce bolj sproščeno, pa vendar še zelo razmišljujoče. Majda Zupan, naša vrla planinka se je odločila izmed svojih nešteto fotografij nekaj le-teh postaviti na ogled. Skozi njeno razstavo z naslovom Tam, kjer se korak upočasni, nas je popeljal Jurij Crnkovič, ki je ob posameznih fotografijah pojasnjeval mojstrstvo fotografinje. Majdi je narava sveta, še posebej tista neokrnjena, skrita v tihoti gora ali gozda, v šelestenju suhih gorskih trav ali šumenju potoka, drobna cvetka ob poti ali prelet ptice… Majda, čeprav ljubiteljska ustvarjalka, s svojim izostrenim pogledom razkriva izjemno občutljivost za kompozicijo, igro svetlobe in drobne podrobnosti narave. Njene fotografije niso le podobe krajine ali trenutka – so ujeti občutki. V njih začutimo veselje jutranje svetlobe, spokojnost tihih poti, pa tudi rahlo otožnost minljivosti in tihega spreminjanja narave. Vsak motiv pripoveduje svojo zgodbo in gledalca vabi, da se za trenutek ustavi, opazuje in začuti. Njena dela odlikuje iskrenost pogleda, brez odvečnega blišča ali iskanja popolnosti nastajajo podobe, ki s svojo pristnostjo nagovarjajo človeka in prebujajo spomine, občutke ter občudovanje narave. Prav v tej preprostosti in občutenju svetlobe se skriva moč njenih fotografij.
Na ladjo Mirabela se vkrcamo v Bajnicah pri Splitu in se usmerimo proti Staremu gradu na Hvaru. Pozno popoldne izkoristimo za vzpon na Glavico, 111 m visoko razgledno vzpetino nad Starim Gradom. Naslednje jutro plujemo proti najjužnejšem otoku Mljetu, kjer si z daljšim obhodom ogledamo nacionalni park in znameniti otok Svete Marije, kjer stoji benediktantski samostan. Naslednje jutro obrnemo proti severu, naš cilj je otok Korčula. Za turo izberemo pot iz mesta Korčule do Lumbarde, kjer nas čaka nekaj malega asfalta in nekaj več podeželske ceste čez gozdnato pobočje. Vračamo pa se z lokalnim busom v mesto Korčulo, kjer nas v popoldanskih urah vodička Maja popelje po starem mestnem jedru mesta Korčula. Naslednji cilj je polotok Pelješac. Iz Kučišta se dvignemo proti sv. Iliju, a tokrat nismo namenjeni do vrha. Vzpnemo se le do prvega razgledišča do starodavne cerkvice sv. Luncijate in nato po pobočju po gozdnih stezah in delno po cesti do Orebiča, od koder se spet z lokalnim busom prepeljemo do ladje v Kučištu. Naslednji cilj je Brač, znamenito mesto belega marmorja Pučišča, kjer sprva povedrimo v kavarni na rivi, potem pa obhodimo širšo okolico mesta. Našo avanturo nadaljujemo na Šolti, kjer sidramo v mestecu Stomorska. Tu se namenimo na našo zadnjo turo, na 237 m visoko Velo Stražo, imenitni razglednik nad Stomorsko. Zaključni večer na ladji je prava fešta z glasno dalmatinsko in slovensko glasbo, petjem in plesom. Naslednje jutro odplujemo na celino in krenemo domov.
Danes smo se člani PD Kum udeležili srečanja Varuhov gorske narave, gorskih stražarjev in ostalih članov PZS. Pot smo začeli na železniški postali Breg. Spotoma nam je predsednik MDO Zasavje Jože Prah povedal nekaj zanimivosti o gozdovih, na Lovrencu pa nam je nekaj o samem Lovrencu in botaničnih znamenitostih veliko zanimivega povedal Dušan Klenovšek. V cerkvi smo imeli mali kulturni program, saj sta nam Planinski pevski zbor Opojna zlatica in moški pevski zbor Fantje z Razborja zapeli nekaj lepih pesmi povezanih z naravo in gorami.
Naravoslovno-zgodovinska učna pot Prusnik je en km dolga, lahka krožna pot v vznožju Krajinskega parka Kum, ki prikazuje naravne znamenitosti in bogato zgodovino savskega brodarstva. Na devetih točkah so predstavljena varovana območja, zavarovane vrste in ostanki ladjarstva iz 18. stoletja. Z druženjem na tej poti smo se spominjali naše naravovarstvenice Vlaste Medvešek Crnkovič.
Pisana druščina mladih in malo manj mladih planincev je izkoristila lep pomladni dan za obisk Menine planine. V teh aprilskih dneh, ko je na planoti še tu pa tam zaplata snega, se pomlad prebuja v čarobnih barvah. Vijoličaste preproge žafrana, kupi teloha in drugih pomladnih cvetlic, pa ženitovanje žabic v kalih, druženje z mladimi planinci – vse to in še mnogo več veselja je dalo pečat temu izletu. Do koče na Menini planini se je skupina odpravila po Špitalski poti, nadaljevala do najvišjega vrha Vivodnik in nato sestopila čez Bibo planino na izhodišče. Vso lepoto narave pa je, kot po navadi, ujela Majda.
Na izhodišču ture v Cerknici nas je za budnico pričakalo precej sveže jutro. A ni trajalo dolgo, kar hitro smo se ogreli na poti proti vrhu, kjer domujejo coprnice. Prijetna, počasi vzpenjajoča pot nas je vodila dobrih 500 višincev do razglednega vrha, ki pa tega dne kaj dosti razgleda res ni ponujal. V kopreni se je svetlikal zasneženi Snežnik, v dolini pa nekaj malega Cerkniškega jezera. Fotografije pa je spet prispevala Majda, ki ji nikoli ne uidejo niti drobne cvetke ob poti.
Pot začnemo pod vasjo Gabrovo. Pot skozi gozd je strma in ima visoke »stopnice« po koreninah. Nad vasjo se pot spremeni in postane bolj kamnita. Napredujemo počasi, saj imamo v skupini nekaj počasnejših planincev. Vreme nam je naklonjeno in na vrhu imamo lepe razglede na Kamniško-Savinjske Alpe in na Karavanke. Ker je bilo vreme lepo smo se okrepčali kar pred kočo. Povratek začnemo po poti vzpona, v vasi Gabrovo pa se preusmerimo na cesto, ki je bolj prijazna do naših kolen.
