Posts in category: Izleti

Namenili smo se na planino Kisovec. Iz Stahovice krenemo proti Sv. Primožu in nadaljujemo proti Pasjim pečem. Do tu je pot kopna, suha in precej strma, tako da se že dodobra ogrejemo. Pri Mickini hiša pa nam ostali mimoidoči planinci povedo, da je pot mimo Pasjih peči in pot čez hrib do Kisovca poledenela in da so dereze nujna oprema za varno hojo. Zato pri Mickini hiši, ki je seveda ni več, le še spomin nanjo, pospravimo svojo malico in se vrnemo do Sv. Primoža, kjer se ob mogočnih cerkvenih zidovih nastavljamo toplemu spomladanskemu soncu. Da pa vsaj malo nadoknadimo skrajšano turo, se domov grede povzpnemo še na Stari grad nad Kamnikom.

Pustna nedelja brez pustnih šem, a z veliko nagajivih snežink. Pot nas vodi iz Vrčic na Mirno goro, sestopimo pa po krožni poti čez Planino.

Zasavska planinska pot se zaključi na Kumu, zadnja etapa pa se začne v zaselku Preveg na južnih pobočjih Kumljanskega hribovja. Ta pot je nam, Zasavcem, precej od rok in le redko krenemo po  njej. Pa vendarle sprejmemo ta izziv, hkrati pa še preverimo  planinske označbe. Tu pa tam je slišati, da je pot slabo markirana, vendar smo ugotovili, da temu ni tako. Markacije in smerne table so zadosti pogoste, marsikoga pa verjetno moti, da je velik del poti speljan po cestah, tudi asfaltiranih in to nam, planincem res ni najljubša izbira. No, pot pa tudi ni kratka, je pa slikovita, z lepimi razgledi, tu pa tam se celo spušča v kako sedlo, pa se spet počasi dviguje vse tja do Malega Kuma, ko se usmerimo v gozd na pravo planinsko pot, ki se v okljukih strmo vzpne na naš cilj Kum. Med potjo se v Rtičah ustavimo na izletniški kmetiji, kjer nas gospodar Anton Dolinšek povabi na šilce in na ogled njegovih planinskih konj (bosanska pasma), ki jih vzreja na tem posestvu na povsem naraven način, saj so konji vse leto zunaj, v prosti reji. Četudi se naša pot dvigne le za slabih 500 višincev, potrebujemo skupaj polne 4 ure, da premagamo vseh 12 km ceste.

Rudnik Sitarjevec v Litiji je sodobni podzemni muzej, ki obiskovalcem ponuja vpogled v raznolikost geološke naravne dediščine, svet netopirjev, pajkov in gliv, v bogastvo rudarskega izročila in interpretacijo njegovega bogastva skozi oči umetnikov. Tako so snovalci muzeja zapisali v uvodu na svoji spletni strani.

O zgodovini rudnika, o njegovem bogastvu mineralov, o prizadevanjih, da je rudnik urejen kot muzej in o načrtih za turistični razvoj nam je ob sprehodu po izvoznem rovu in ob ogledu zanimivosti pripovedovala lokalna vodička.

Ko pa smo spet prišli na svetlo, smo se povzpeli na vzpetino nad rudnikom, prav tako imenovano Sitarjevec, kjer sta nam Vlasta in Jure povedala vrsto naravovarstvenih zanimivosti.   

Mohorjev hrib je 511 m visoka vzpetina nekje med Moravčami in Lukovico. Vrh krasi imenitna cerkev sv. Mohorja, v zavetju njenih mogočnih zidov pa si odpočijemo in se razgledujemo po slikovitih zaselkih v podnožju hriba, v ozadju proti severu pa se šopirijo zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Na vrh smo se povzpeli mimo Gradiškega jezera. To je umetno jezero, ki služi kot zadrževalnih za vodo z avtoceste. Ob jezeru je speljana položna sprehajalna pot in četudi je jezero zamrznjeno, se je nekje na nasprotnem bregu sam samcat lobod nastavljal sončnim žarkom.  

Četudi je bil 40. novoletni pohod na Kum v klasični obliki odpovedan, se je tega dne na ta zasavski vrh odpravilo kar lepo število planinskih navdušencev. Seveda, obetal se je lep, sončen dan, skoraj spomladansko je bilo na Kumu. Ko so bile zasavske kotline in doline še zavite v gosto in hladno meglo, je Čebulovo dolino in vse vrhove in grebene nad njo že  grelo prijetno zimsko sonce. No, zimsko res ni bilo, v zasavski rebri so telohi že kukali na plano, na vsej poti do vrha pa je bilo v senčnem gozdu vsega le nekaj deset metrov zasnežene poti. Razgled pa je tudi tokrat na razgledišče pri zvoniku privabljal slehernega obiskovalca Kuma.  In ni nas bilo malo, prihajali so z vseh koncev Slovenije in tudi hrvaških planincev je bilo nekaj. Saj, saj, 2. januar je pač dan, ko gremo planinci na Kum, tradicionalno že 40 zaporednih let.

No, v tem letu je bil to že drugi Sabatov pohod. Prvega smo imeli v februarju, ko smo nadomeščali izpad iz decembra 2020. Zmrzal na severih pobočjih proti Ključevici se je prav prijazno spremenila v skoraj pomladno zimo na južnih pobočjih. No, na vrhu Kuma pa je vseeno škripalo in prav je tako, saj je vendar zima. Seveda, tudi tokrat smo bili kar pisana in številčna druščina, ki smo spomin na Sabata združili z dvema zelo častitljivima osebnima praznikoma dveh naših planincev.

Križna jama je več kot 8 km dolg jamski sistem nekje med Loškim in Cerkniškim poljem. Je ena najlepših in najbolje ohranjenih jam v Evropi in na svetu. V jami ni električne razsvetljave in niti ne betonskih poti. Značilnost jame je veriga podzemnih jezerc s smaragdno zeleno vodo, in je tudi zatočišče številnih jamskih živalic. No, jamskega medveda v jami ni več, mi pa smo opazovali predvsem male netopirčke podkonjake. Naš potep po Notranjski smo nadaljevali z vzponom na 1114 m visoko Slivnico, domovanje znamenitih cerkniških coprnic. Strma pot nas je dobro ogrela, sestop v Cerknico pa je ponujal lepe razglede v dolino, naši skalni vršaci pa so bili tokrat skriti v visoki oblačnosti.

Izhodišče pohoda je vasica Smokvica v zgornjem delu Movraške vale. Domačini so pred leti nad vasico speljali krožno Gobarsko pot, po kateri smo se od Bržanove domačije mimo javne pipe in cerkvice povzpeli na Kraški Rob. Takoj za robom smo se navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno ter se mimo ostankov dveh pastirskih hišk povzpeli na goli Kuk.

Z roba Kukove stene smo se razgledali po Movraški vali in sestopili mimo dveh pastirskih hišk na rob Črne stene in dalje po sicer slabo označeni stezi proti Movražu, a še pred njim zavili v desno in se po dobrem kolovozu napotili proti Smokvici, a spet ne prav do nje. Še prej smo zavili levo in sestopili na lokalno cesto Gračišče-Movraž, na njej kratko v desno in že na prvem odcepu zavili v levo in nadaljevali zložno navzdol v Brtonjko, pravzaprav v zgornji del Movraške vale. Tudi tu smo na desni ob nekdanjih terasah poiskali dve hiški.

Na oni strani vale smo spet poiskali dve hiški in se potem začeli vzpenjati po pobočju Osojnika in tam spet zavili k dvema hiškama. Mimo maxi škavnice smo se povzpeli na Velo Grižo, se na slemenu ponovno navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno in zlagoma začeli sestopali po razglednem slemenu v smeri Gračišča. In ker so bile tokrat naš cilj pastirske hiške, smo po dobre četrt ure zavili v desno in se sprva po brezpotju, nato po starih pastirskih stezah mimo nekaterih pastirskih hišk vrnili v Smokvico, kjer smo sklenili naš pohod.

Seveda sta nas tudi tokrat spremljala domačina, naš planinski prijatelj Franc in vodnik Branko Bratož Ježek, ki je vse te hiške poiskal in jih s svojimi prizadevanji iztrgal pogubni pozabi.