All posts by : Marjeta Bricl

Brač je dalmatinski otok, ki se ponaša z najvišjo otoško goro v Jadranu, 780 m visoko Vidovo goro. Seveda je na otoku še veliko lepih pohodniških poti, zato se nas je 22 članska druščina z veseljem odpravila na raziskovanje tega otoka.

Po dobrih 500 km vožnje in namestitvi v kampu Bunja v Supetarju smo prvo popoldne izkoristili za ogled mesteca Pučišća in njihove znamenite 114 let stare klesarske šole, kjer se 60 dijakov uči te redke obrti in s tem ohranjajo kamnoseško tradicijo braškega kamna.

V naslednjem jutru se namenimo v v Puščavo Blaca, v skalo vklesan samostan iz 16. stoletja, ki je ena izmed najvidnejših znamenitosti otoka. Izhodišče je zapuščena pastirska vasica Obršje, od koder se ena skupina odloči za krajšo pot, druga pa se spusti po pastirskih poteh do morja, do uvale Farska, nato pa ob samotnih in zapeljivih zalivčkih vse do označenega izhodišča, ki ga za ogled uporabijo popotniki, ki pristopajo z morja. Sledi slaba ura hoda po vzpenjajoči dolini do samostana. V samostanu menihov že dolgo ni več, zadnji Nikola Miličević, znani astronom, se je poslovil v letu 1962, z vodenim ogledom pa smo spoznali bogato zgodovino tega samostana.

Tretji dan vzamemo pot pod noge za Vidovo goro. Spet ena skupina s krajšo in druga z daljšo potjo. No, tisti z daljšo smo si jo nehote še bolj podaljšali vse do letališča, tako da nas je iz zagate reševala prva ekipa in skupno snidenje na Vidovi gori smo spodobno “proslavili” ob razkošnih razgledih na ostale bližnje in daljne otoke, ter na znamenito plažo Zlato rog ob vznožju gore. Sestopimo v mestece Bol, kjer si to znamenito plažo tudi ogledamo pobliže.

Ob povratku pa se ustavimo v Škripu, najstarejšem zaselku na otoku, zasnovanem že pred 3000 leti, kjer nas prijazno sprejmejo in pogostijo v Muzeju uja.

Zadnji dan se odpravimo proti domu z daljšim postankom v Splitu, kjer se pridružimo številnim turistom pri ogledu največje kulturno-zgodovinske znamenitosti mesta Splita, mogočne Dioklecianove palače, zgrajena za rimskega cesarja Dioklecina ob prelomu v četrto stoletje našega štetja.

Vse dni nam je bilo vreme zelo naklonjeno, nekateri pogumneži so že zaplavali in se osvežili v hladnem morju, družili smo se ob skupni ribji večerji in se vse dni v dobri planinski družbi imeli lepo.

V dolini je pomlad v razcvetu, po snežniških pobočjih pa med rušjem še debele snežne zaplate, pomladno cvetje pa komaj naznanja pomlad. Za spomine pa je poskrbela Majda.

je 792 m visoki vrh na zahodni strani Nanoške planote. Nanj smo se povzpeli po Furlanovi zavarovani poti, del naše skupine pa po lahki vzporedni poti. Skupaj smo nadaljevali do zavetišča na Abramu, hitrohodci pa so nadaljevali še do Vojkove koče na Nanosu.

Seniorski izlet v aprilu. Sončen, a precej hladen dan, z veliko lepih razgledov. Usmerimo se na Goli vrh in nadaljujemo do koče, ki je v tem času seveda zaprta. Pomlad se tudi tu gori že prebuja in zagotovo bodo modre trate pomladanskega žafrana zmagale nad trdovratnim snegom. Sestopamo čez Biba planino, zaključimo pa pri dobrih in radodarnih ljudeh na Golicah. Majda pa je ujela vso to planinsko lepoto.

Porezen je s svojimi 1630 m najvišji vrh Cerkljanskega hribovja in je zato odličen razglednik po okoliških gorah. A nas je tokrat pustil na cedilu, megle so se vztrajno obešale na vse vrhove, tudi snega ni bilo več dosti, smo pa imeli kar nekaj družbe, saj je prav na ta dan potekal njihov tradicionalni že 46. pohod na Porezen