All posts by : Marjeta Bricl

Biologinja Vlasta M. Crnkovič, naša načelnica odseka za varstvo gorske narave, nas je tokrat popeljala po učni poti Drvošec ob Cerkniškem jezeru. Ob njenih poučnih razlagah in odkrivanju drobnih skrivnosti narave smo uživali v prelepi naravi. Nadaljevali smo v Rakovem Škocjanu, kjer sta najbolj navdušila veliki in mali naravni most. Vode v teh dneh ne na Cerkniškem jezeru ne v Rakovem Škocjanu ni bilo kaj dosti, pa vendar smo izlet zaključili z mnogimi novimi znanji. Izlet je eden od treh dogodkov, ki jih vključujemo v projekt Slovenija planinari in v TVU.

Kratka, a strma pot vodi na Visoki Mavrinc, 1562 m visoki vrh nad Kranjsko Goro, ki ponuja razkošne razglede v ostenje Prisojnika, proti Mojstovki in preko Kranjske Gore proti grebenu Karavank.

Prvi dan: Baška-Veliki Bag-Bratinac-Baška

Drugi dan: Treskavac-Veli vrh-Obzova-Draga Baščanska

Tretji dan: kanjon Vrženica

Četrti dan: vodeni ogled zgodovinskega mesteca Omišalj

Spet smo obudili seniorski odsek, ki je namenjen vsem planincem, ki se lahko podajo na planinsko-pohodniški potep tudi med tednom. In smo jo za ogrevanja mahnili na Slovensko obalo. Slikovito in nenaporno turo smo začeli ob obali v Izoli in nadaljevali do Strunjana in naprej do Pirana pa vse do Portoroža. Vračali pa smo se po stari železniški progi Parenzani, ki je obnovljena in že dolga leta namenjena predvsem za take pohodniške ture. Kar nekaj časa nam je vzela ta tura, z nekaj postanki za okrepčilo, kar večino dneva.

Labotska dolina je najvzhodnejša dolina avstrijske Koroške. Ime je dobila po reki Labotnici, ki izvira na severu doline pod Zirbitzkoglom in se po dobrih 60 km na jugu v Labotu zliva v Dravo. Dolino z vzhodne strani zapira gorski hrbet Golice (Koralpe), na zahodni strani pa se z dolgim grebenom dviguje Svinška planina, imenovana po svincu, ki so ga v preteklosti pridobivali v teh krajih. Po ponesrečenih slovensko-nemških jezikovnih prilagoditvah pa je gora dobila ima Svinja planina, 2079 m visoki vrh pa Velika Svinja oz. Ladinger spitze, po vasici Lading, ki leži na spodnjih pobočjih gore.

Mi smo se na goro odpravili iz Ladinga, vasice nad Wolfsbergom, ki je tudi upravno središče Labotske doline. Obetal se je sončen dan, dopoldanske ure ob vzponu so bile obsijane s soncem. Ob sestopu pa so se od nekod privleki neprijazni oblaki, spremljal pa jih je nesramno oster veter. A nam zato ne zmanjka dobre volje, navdušuje nas pohodnikom prijazna pot,  brez posebnih strmin, ob robu snežnih zaplat pa že hitijo na plano spomladanski žafrani. In četudi so vse koče ob poti še zaprte (koča Wolfsbg, koča Ladinger), si v njihovih zavetjih privoščimo še nekaj velikonočnih dobrot. Razgledi pa so seveda navdušujoči. Proti vzhodu Golica, s severa se dviguje Zirbitzkogel, pogled se nadaljuje v Jezerske Alpe in nato proti Nizkim in Visokim Turam tja proti zahodu. Jug pa krasijo grebeni Karavank, Košute in Kamniško – Savinskih Alp s Peco in Obirjem.

Namenili smo se na planino Kisovec. Iz Stahovice krenemo proti Sv. Primožu in nadaljujemo proti Pasjim pečem. Do tu je pot kopna, suha in precej strma, tako da se že dodobra ogrejemo. Pri Mickini hiša pa nam ostali mimoidoči planinci povedo, da je pot mimo Pasjih peči in pot čez hrib do Kisovca poledenela in da so dereze nujna oprema za varno hojo. Zato pri Mickini hiši, ki je seveda ni več, le še spomin nanjo, pospravimo svojo malico in se vrnemo do Sv. Primoža, kjer se ob mogočnih cerkvenih zidovih nastavljamo toplemu spomladanskemu soncu. Da pa vsaj malo nadoknadimo skrajšano turo, se domov grede povzpnemo še na Stari grad nad Kamnikom.

Pustna nedelja brez pustnih šem, a z veliko nagajivih snežink. Pot nas vodi iz Vrčic na Mirno goro, sestopimo pa po krožni poti čez Planino.

Zasavska planinska pot se zaključi na Kumu, zadnja etapa pa se začne v zaselku Preveg na južnih pobočjih Kumljanskega hribovja. Ta pot je nam, Zasavcem, precej od rok in le redko krenemo po  njej. Pa vendarle sprejmemo ta izziv, hkrati pa še preverimo  planinske označbe. Tu pa tam je slišati, da je pot slabo markirana, vendar smo ugotovili, da temu ni tako. Markacije in smerne table so zadosti pogoste, marsikoga pa verjetno moti, da je velik del poti speljan po cestah, tudi asfaltiranih in to nam, planincem res ni najljubša izbira. No, pot pa tudi ni kratka, je pa slikovita, z lepimi razgledi, tu pa tam se celo spušča v kako sedlo, pa se spet počasi dviguje vse tja do Malega Kuma, ko se usmerimo v gozd na pravo planinsko pot, ki se v okljukih strmo vzpne na naš cilj Kum. Med potjo se v Rtičah ustavimo na izletniški kmetiji, kjer nas gospodar Anton Dolinšek povabi na šilce in na ogled njegovih planinskih konj (bosanska pasma), ki jih vzreja na tem posestvu na povsem naraven način, saj so konji vse leto zunaj, v prosti reji. Četudi se naša pot dvigne le za slabih 500 višincev, potrebujemo skupaj polne 4 ure, da premagamo vseh 12 km ceste.