All posts by : Marjeta Bricl

Načrtovali smo Macesnovec, pa se je v meglenem jutru z neba spustila nenapovedana ploha, ki je razmočila našo pot in nas odvrnila od dobrega namena. Zato smo na hitro spremenili naše načrte in se odločili: ena skupina se usmeri na Slemenovo špico, druga pa, da premaga nekaj več višincev, nadaljuje proti Karnijcem, na Ojstrnik.

Vzpon na Slemenovo špico ni zahtevna in ne dolga tura, a je v jesenskem času še posebej barvita, ko so severna pobočja pod Mojstrovkami ozaljšana z neštetimi zlatimi macesni. In ker ostaja še kar nekaj dneva, se druščina napoti še pod ostenje Razorja, v ozko dolino Krnico, ki se vije ob potoku Velika Pišnica. Prijetno planinsko druženje pa planincem še dodatno obogati planinski dan. Majda pa je spet ujela nekaj nepozabnih razgledov.

Na skrajnem vzhodnem robu Dleskovške planote se nad Robanovim kotom dviga mali skalni rogelj, 1909 m visoki Križevnik. Nanj vodi neoznačena pot, ki se začne na planini Ravne, nato pa čez planino Polšak na greben in nato še malček telovadbe na vršni rogelj. Prostora na vrhu res ni veliko, obiskovalcev pa za tisto ped čistine kar preveč, da se ob razgledovanju pošteno drenjamo. Medtem ko mi uživamo v soncu in lepih razgledih, se dvoje hitrih nog Dragota in Andreja že podita proti Veliki Zelenici in Velikem vrhu, na planino Ravne pa prihitita le nekaj malega za nami. Pastirske koče so na planinah v tem času že zaprte, zato si dušo privežemo šele v Lučah. In dobro dene.

Načrtovali smo dvodnevno turo po Karnijskih Alpah, potem pa nam je uspel le kratek obisk bližnjega Poludnika, razglednega vrha nad Šmohorjem v Ziljski dolini. Toplo jesensko sonce, zlati macesni in razkošni razglede po Karnijcih, Visokih Turah in seveda naših Julijcih so bogatili ta izletniški dan. Pod nami pa tri slikovite planine – Brška, Poludniška in Dolška planina in Brško jezerce, ki sredi zelene doline vabi s svojo modrino. Ob sestopu mimo jezerca pa je videti veliko gradbišče, kjer ob jezercu postavljajo zadrževalnik vode.

Markacisti MDO Zasavja so 24.9.2022 opravili veliko delovno akcijo na poti skozi Škratovo dolino. Markacistom našega društva so priskočili na pomoč markacisti iz sosednjih PD in v spodnjem delu na drseči zemljini postavili stopnice, v srednjem delu so utrdili dobršen del poti, v zgornjem pa je bilo potrebno opraviti kar z nekaj debli, ki so ovirali pohodnike na poti skozi to dolino. Vsem se za dobro opravljeno delo iz srca zahvaljujemo.

Planinci PD Kum in ostali pohodniki….

Slovenci na dan 23.9. obeležujemo praznik “Dan športa” in v počastitev tega dne smo se planinci, bilo nas je le za prste ene roke, odpravili na raziskovanje po obronkih našega mesta. Pravzaprav smo izbrali vzhodni greben nad našim mestom, kjer poteka pot industrijske dediščine. Od Terezija rova smo krenili proti športnemu parku, nadaljevali do cerkvice nad Retjem, nato skozi Retje do vrha Bukove gore in nazaj vse do Pleskega in nato do izhodišča.

Obetajočo vremensko napoved izkoristimo in jo mahnemo na Vrtačo, na imenitni mejni dvatisočak v Karavankah. Sveže jutro naznanja jesen in tudi, ko je sonce že v zenitu, ni prave vročine. Spet smo pisana druščina, Nace najmlajši, ostali ne več tako mladi, prvič pa se nam pridruži Andrej s “hitrimi nogami”. Vrh ponuja lepe razglede, tu pa tam se privleče kaka meglica in koprena v daljavi kar ne izgine. Travnate strmali so polne posušenega cvetja in le tu in tam se poslavlja kak skromni cvet. Dvojica s hitrimi nogami ob sestopu osvoji še bližnji Srednji vrh nad Završnico, zaključimo pa v koči na Zelenici. Potem pa zmeljemo še nekaj skrotja do Ljubelja. in zaključimo lep planinski dan, Majda pa je spet ujela številne motive, le nekaj pa jih prilagamo.

Našo turo začnemo na Planini Blato. Hitre noge (Jadranka, Drago in Pepi) jo mahnejo naprej, ker se odločijo za krožno pot proti Planini Jezero in nato za Kopico na Prehodavce, potem spust po dolini Sedmerih jezer in čez Prode nazaj na izhodišče. Druga skupina Edi, Nataša, Nace, Peter in Marjeta pa vzamemo zmernejši tempo in se čez planine Jezero, Dedno polje in Ovčarijo dvignemo na Štapce in potem do koče pri Dvojnem jezeru. Vračamo se čez Prode. Na planini pri Jezeru si privoščimo počitek in zapitek, pa nas že dohiti skupina hitrih nog, potem pa skupaj na planino Blato. Potepamo se slabih 8 ur. Vmes nas malček poprha poletna plohica, a ni hudega.

Peto leto zapored se planinci v avgustu pomerimo v balinanju, ups, eno leto vmes nam je odnesla corona. No, tudi tokrat, kot po navadi, je bilo vzdušje športno in navijaško. Zmagovalna ekipa tokratnega tekmovanja pa so Ivan, Ani, Marjana in Marjeta. Nadaljevali smo s planinskim druženjem ob hrani, pijači in s pogledom na Kum.

S Cortine do Corvare potrebujemo kako uro vožnje, potem pa se z gondolo Boe in sedežnico Valon dvignemo 1000 m visoko pod vzhodna ostenja masiva Sella, kjer prenočimo v koči Franz Kostner (2550 m). Gostoljubje Agreiterjevih, ki že dolga leta skrbijo za to kočo, že dobro poznamo iz minulih let.

Jutro obeta dobro, popoldne pa vremenarji napovedujejo plohe in nevihte. Zato se je treba podvizati za našo turo na najvišji vrh v masivu, to je 3152 m visoki Piz Boe. Izberemo lažjo ferato Lichtenfels, ki nedaleč od koče vstopa v krajšo steno. Dobro zavarovana pot z nekaj klini, skobami in jeklenico nas pripelje na položnejša pobočja, pot vodi čez melišča, se tu in tam vzpne na višje pobočje, kjer se pot spet položi in nas vodi daleč proti zahodu po pobočju vrha Pizes di Valun in nato čez Piz Lech Dlace proti našemu vrhu. Tu pa tam si čez skalne pragove in grebene pomagamo z jeklenico, po 2 urah prijetne hoje pa smo  že na cilju pri znameniti  koči Capanna Piz Fassa di Bernard Guido, 3152 m visoko. Sonce nas prijetno greje, tudi razgledi nas navdušujejo, le Marmolada opominja  s svojo žalostno zgodbo nedolgo nazaj, ko je odlom ledenika zgrmel z gore in pometel z mladimi življenji.

Sestopali smo po isti pot, saj nas je na koči čakal še kup prtljage, pod hribom v Corvari pa avto na parkirišču. S skupinsko fotografijo pa smo se poslovili od oskrbnikov Cristine in Manuela Agreiter.

Dolomiti 2022

Tofana di Dentro, Tofana di Mezzo – ferata Formenton

Nad Cortino d`Ampezzo, znanim turističnim centrom v osrčju italijanskih Dolomitov, se z vseh stani dvigujejo mogočne gore, a primat gre zagotovo skupini Tofane. Preko 3200 m visoko se pnejo s svojimi prepadnimi ostenji, izpod katerih so na prostranih meliščih speljane vratolomne smučarske proge. Na številne vrhove v Tofanah vodijo planinske poti in ferate, a nobena ni prav enostavna. Tik pod vrhom najvišje Tofane di Mezzo je zadnja postaja gondolske žičnice Freccia Nel Cielo »puščica v nebo«, kar bomo izkoristili za sestop z gore. Mi si za svoj vzpon izberemo drugi del ferate Formenton,  začenši na predzadnji gondolski postaji Re Valles na višini 2470 m, naš cilj pa je Tofana di Dentro (3238 m) in nato nadaljevanje na najvišjo Tofano di Mezzo (3244 m). Pot sprva vodi vzhodno preko smučišč in strmih melišč, nato se vzpenja po zagruščeni grapi in na grebenu se pogled odpre proti severu in proti našemu prvemu cilju. Nadaljujemo po grebenu, na zadnjem delu pod vrhom Tofane di Dentro pa nas preizkuša neprijetno zagruščeno pobočje. Razgled je nepopisno doživetje, vsi dolomitski tritisočaki se šopirijo kamor seže oko. A občasne meglice, ki bi lahko prinesle popoldanske plohe, nas priganjajo. S Tofane di Dentro do sedla med obema Tofanama je speljana dobro zavarovana pot, nekaj moči je le treba imeti v rokah, pa tudi izpostavljenost je tu pa tam kar spoštljiva, na sedlu sledi nekaj telovadbe po razdrapanem grebenu, potem pa se pot usmeri v pobočje Tofane di Mezzo. Tu pot ni več tako hudo izpostavljena, vodi po dobro zavarovani polici, ki se vzpenja skoraj do vrha. Tudi tu še lahko uživamo razglede, a se oblaki le nabirajo okrog vrhov. Po 4-urni turi nas čaka le še spust s »puščico z neba« v Cortino.