All posts by : Marjeta Bricl

Rudnik Sitarjevec v Litiji je sodobni podzemni muzej, ki obiskovalcem ponuja vpogled v raznolikost geološke naravne dediščine, svet netopirjev, pajkov in gliv, v bogastvo rudarskega izročila in interpretacijo njegovega bogastva skozi oči umetnikov. Tako so snovalci muzeja zapisali v uvodu na svoji spletni strani.

O zgodovini rudnika, o njegovem bogastvu mineralov, o prizadevanjih, da je rudnik urejen kot muzej in o načrtih za turistični razvoj nam je ob sprehodu po izvoznem rovu in ob ogledu zanimivosti pripovedovala lokalna vodička.

Ko pa smo spet prišli na svetlo, smo se povzpeli na vzpetino nad rudnikom, prav tako imenovano Sitarjevec, kjer sta nam Vlasta in Jure povedala vrsto naravovarstvenih zanimivosti.   

Mohorjev hrib je 511 m visoka vzpetina nekje med Moravčami in Lukovico. Vrh krasi imenitna cerkev sv. Mohorja, v zavetju njenih mogočnih zidov pa si odpočijemo in se razgledujemo po slikovitih zaselkih v podnožju hriba, v ozadju proti severu pa se šopirijo zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Na vrh smo se povzpeli mimo Gradiškega jezera. To je umetno jezero, ki služi kot zadrževalnih za vodo z avtoceste. Ob jezeru je speljana položna sprehajalna pot in četudi je jezero zamrznjeno, se je nekje na nasprotnem bregu sam samcat lobod nastavljal sončnim žarkom.  

Četudi je bil 40. novoletni pohod na Kum v klasični obliki odpovedan, se je tega dne na ta zasavski vrh odpravilo kar lepo število planinskih navdušencev. Seveda, obetal se je lep, sončen dan, skoraj spomladansko je bilo na Kumu. Ko so bile zasavske kotline in doline še zavite v gosto in hladno meglo, je Čebulovo dolino in vse vrhove in grebene nad njo že  grelo prijetno zimsko sonce. No, zimsko res ni bilo, v zasavski rebri so telohi že kukali na plano, na vsej poti do vrha pa je bilo v senčnem gozdu vsega le nekaj deset metrov zasnežene poti. Razgled pa je tudi tokrat na razgledišče pri zvoniku privabljal slehernega obiskovalca Kuma.  In ni nas bilo malo, prihajali so z vseh koncev Slovenije in tudi hrvaških planincev je bilo nekaj. Saj, saj, 2. januar je pač dan, ko gremo planinci na Kum, tradicionalno že 40 zaporednih let.

No, v tem letu je bil to že drugi Sabatov pohod. Prvega smo imeli v februarju, ko smo nadomeščali izpad iz decembra 2020. Zmrzal na severih pobočjih proti Ključevici se je prav prijazno spremenila v skoraj pomladno zimo na južnih pobočjih. No, na vrhu Kuma pa je vseeno škripalo in prav je tako, saj je vendar zima. Seveda, tudi tokrat smo bili kar pisana in številčna druščina, ki smo spomin na Sabata združili z dvema zelo častitljivima osebnima praznikoma dveh naših planincev.

Križna jama je več kot 8 km dolg jamski sistem nekje med Loškim in Cerkniškim poljem. Je ena najlepših in najbolje ohranjenih jam v Evropi in na svetu. V jami ni električne razsvetljave in niti ne betonskih poti. Značilnost jame je veriga podzemnih jezerc s smaragdno zeleno vodo, in je tudi zatočišče številnih jamskih živalic. No, jamskega medveda v jami ni več, mi pa smo opazovali predvsem male netopirčke podkonjake. Naš potep po Notranjski smo nadaljevali z vzponom na 1114 m visoko Slivnico, domovanje znamenitih cerkniških coprnic. Strma pot nas je dobro ogrela, sestop v Cerknico pa je ponujal lepe razglede v dolino, naši skalni vršaci pa so bili tokrat skriti v visoki oblačnosti.

Izhodišče pohoda je vasica Smokvica v zgornjem delu Movraške vale. Domačini so pred leti nad vasico speljali krožno Gobarsko pot, po kateri smo se od Bržanove domačije mimo javne pipe in cerkvice povzpeli na Kraški Rob. Takoj za robom smo se navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno ter se mimo ostankov dveh pastirskih hišk povzpeli na goli Kuk.

Z roba Kukove stene smo se razgledali po Movraški vali in sestopili mimo dveh pastirskih hišk na rob Črne stene in dalje po sicer slabo označeni stezi proti Movražu, a še pred njim zavili v desno in se po dobrem kolovozu napotili proti Smokvici, a spet ne prav do nje. Še prej smo zavili levo in sestopili na lokalno cesto Gračišče-Movraž, na njej kratko v desno in že na prvem odcepu zavili v levo in nadaljevali zložno navzdol v Brtonjko, pravzaprav v zgornji del Movraške vale. Tudi tu smo na desni ob nekdanjih terasah poiskali dve hiški.

Na oni strani vale smo spet poiskali dve hiški in se potem začeli vzpenjati po pobočju Osojnika in tam spet zavili k dvema hiškama. Mimo maxi škavnice smo se povzpeli na Velo Grižo, se na slemenu ponovno navezali na krožno pot Lačna-Mlini-Lačna, na njej zavili v desno in zlagoma začeli sestopali po razglednem slemenu v smeri Gračišča. In ker so bile tokrat naš cilj pastirske hiške, smo po dobre četrt ure zavili v desno in se sprva po brezpotju, nato po starih pastirskih stezah mimo nekaterih pastirskih hišk vrnili v Smokvico, kjer smo sklenili naš pohod.

Seveda sta nas tudi tokrat spremljala domačina, naš planinski prijatelj Franc in vodnik Branko Bratož Ježek, ki je vse te hiške poiskal in jih s svojimi prizadevanji iztrgal pogubni pozabi.

Stegovnik je 1692 m visoka in razgledna gora med Košutnikovim Turnom, Storžičem in mogočno Kočno. Naše izhodišče je pri kmetiji Rezman, pot pa vodi na Močnikovo sedlo in naprej na vrh. Razgledi so veličastni. Proti vzhodu se pogled ustavi na Virnikovem Grintovcu in seže preko Olševe, Pece vse do Uršlje gore in zaokroži po vrhovih Kamniško Savinjskih Alp nazaj proti jugu do Kozjega vrha in Storžiča. Proti severu se vleče greben Košute s svojimi planinami, nadaljuje pa se vse do Julijcev in Triglav je kot na dlani. Stegovnik ima dolg grebenast vrh. Pot je sem pa tja nekoliko izpostavljena, največje presenečenje pa nam gora pripravi, ko se nižje krožna pot obrne nazaj proti Močnikovemu sedlu. Pot vodi skozi izredno slikovito naravno okno z dvema dvoranama, ki sta povezani z lestvijo. Južno strmo in gozdnato pobočje pa je poseben izziv zaradi številnih podrtih dreves, da se le komaj prebijemo nazaj na Močnikovo sedlo.

Prava jesenska tura. Sveže jutro, po pobočjih se iz doline vzpenjajo goste meglice, na koncu pa vendarle zmaga sonce.

Rauchkofel, 2460 m visoka gora v Karnijskih Alpah se dviga v neposredni bližini najvišjih karnijskih skalnih vršacev. Po travnatih pobočjih vodi na vrh strma pot, ki je v zgornjem delu celo zavarovana z jeklenico. Mi smo izbrali izhodišče na planini Valentintal, nedaleč od mejnega prelaza Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Pot po dolini Valentintal se zaključi na sedlu Valentin Törl, potem pa nadaljujemo skozi sitno grapo in po zelenih pašnikih strmo na vrh gore. Sestopimo do koče Pichl ob jezeru Wolaya, potem pa nazaj na sedlo Valentin Törl in po dolini Valentintal v družbi svizcev na izhodišče.

Načrt za Karnijce nam je prekrižala slaba vremenska napoved v tistem koncu, zato je bilo varneje proti Krnu. S planine Kuhinja smo jo na vrh mahnili kar direktno, sestopili pa smo z malček ovinka na škrbino in nazaj na planino Kuhinja.