Stolpnik je s 1012 m najvišji vrh Konjiške gore, pogorja ki se razteza jugozahodno od Slovenskih Konjic. Vrh je gozdnat, zato se je treba po razgled povzpeti na vrh 25 m visokega razglednega stolpa. Na pot smo se podali od Žičke kartuzije, sestopali pa smo eni po krožni nazaj na izhodišče, drugi pa po krajši v vas Črešnjice.
Sabatov pohod tradicionalno delamo v decembru, a ker to takrat ni bilo mogoče, smo ga tokrat izpeljali v pravljično lepi februarski zimi. Previdno, z veliko razdalje oziroma vsak zase smo zaključili na vrhu našega Kuma.
Še vedno smo v domačih hribih. Gremo na 909 m visoki rogelj nad Taborom, na Krvavico, ki na SZ strani kaže svojo zloveščo rdečkasto steno. Legenda o nesrečni, prepovedani ljubezni med mladim Friderikom Celjskim II. in Veroniko Deseniško pravi, da so Hermanovi rablji Veroniko pahnili čez te prepadne stene. In še dandanes so te stene krvave in ob svetlih nočeh je še vedo videti Veroniko posedati po teh skalah.
Spet se potepamo po domačih hribih, tokrat gremo na Kal čez “saharo” do sedla, kjer se nam med golimi drevesnimi vejami pokaže zasnežena silhueta Triglava. Nadaljujemo do koče na Kalu in nato proti dolini….
Na tokratnem naravovarstvenem izletu, pripravila ga je načelnica odseka za VGN Vlasta Medvešek Crnkovič, smo se sprehodili po zaselku Zelena trava, strnjenega na planoti levo nad reko Savo in med Trbovljami in Zagorjem. Tu se nahaja ekološka kmetija Uroša Macerla, ki je bila tudi končni cilj našega izleta. Uroš Macerl, ekološki kmet in okoljski aktivist, nas je prijazno sprejel na svoji kmetiji in nam v prvem delu predstavil kmetijo in ekološki način kmetovanja, v drugem delu pa je v duhovitem predavanju predstavil svoje aktivistično delovanje, ko je skupaj z Eko krogom vodil uspešno okoljsko bitko s trboveljsko cementarno, kar mu je v letu 2017 prineslo tudi častitljivo Goldmanovo nagrado za okolje, ki velja na področju okolja kot Nobelova nagrada in ki jo vsako leto podeljuje Goldmanova okoljska fundacija aktivistom s šestih kontinentov.
DVA IZMED NAJMLAJŠIH V PD KUM NA TRIGLAVU
Filip (8 let) in Lili (7let)
Joj kaj je bilo na začetku poti če-jev in zakajev. Naša pot se je veselo začela na Rudnem polju, se nadaljevala vse do Vodnikove koče in nato naprej do Planike. Med potjo je bilo vsega po malem. Na Planiki pa se je začelo zares. Ob štirih popoldan sva stala utrujena in vsa vesela na vrhu Triglava in tako postala prava Slovenca. Bila sva seveda, kot se spodobi tudi krščena z vrvjo, a povem vam, da ni preveč bolelo. Ko smo se vračali smo bili zelo previdni saj smo bili vsi utrujeni. A kaj bi to, v koči so naju z Lili čakale palačinke in ko sva jih zmazala sva zaspala kar za mizo. Čeprav se to ne spodobi pa nama je za oprostiti mar ne, saj sva tako mala pogumno premagala najvišji Slovenski vrh Triglav. Ko smo se drugi dan vračali smo pa na Studorju slišali svizce in od daleč videli celo gamse. Veste imeli smo se zares lepo. Pa še nekaj, očija in Majda hvala vam, ker brez vas pa sama ne bi prišla na vrh, ker sva še premajhna.
Pa lep planinski pozdrav vsem planincem in planinkam našega društva,
Za Filipa in Lili, Majda Zupan
Gorska skupina Ankogel-Hochalmspite je ena od gorskih skupin v avstrijskem nacionalnem parku Visoke Ture. Ankogel je s svojimi 3252 v. m sicer tretji najvišji vrh v tej skupini, a nas ob tako sijajnem vremenu, kot smo ga bili deležni na naši turi, nagradi z vznemirljivim doživetjem. Razkošje razgledov je nepopisno. Veliki Klek, Veliki Hafner, Hochalmspitze, Säuleck, Reisseck so bližnji vršaci, v daljavi pa se kažejo Dolomiti, Karnijci in naši Julijci s Triglavom, globoko pod nami pa ljubka ledeniška jezerca.
Zadnji cilj našega karnijskega potepanja pa je 1866 m visoka gora Mali Pal, ki se dviga vzhodno nad prelazom Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Gora se zaradi številnih ostalin iz prve svetovne vojne ponaša s nazivom »muzej na prostem«. Vršna planota je prepredena s strelskimi jarki, rovi, kavernami, opazovalnicami in še in še – napisi pa spominjajo in opominjajo na norijo izpred več kot 100 leti, ko sta tu bíli svojo vojno avstrijska in italijanska vojska. Tesnobo, ki se poraja ob teh pogledih blažijo livade gorskega cvetja in mili razgledi po okoliških gorah. Na goro se sprehodimo po udobni mulatjeri po italijanski strani, sestopamo pa po avstrijski strani. Ta pot je v zgornjem delu precej strma, spodaj pa vendarle malo prijaznejša, in ko so izza drevja prikažejo znamenite vetrnice, smo bili že skoraj na izhodišču.
