All posts by : Marjeta Bricl

Spet smo obudili seniorski odsek, ki je namenjen vsem planincem, ki se lahko podajo na planinsko-pohodniški potep tudi med tednom. In smo jo za ogrevanja mahnili na Slovensko obalo. Slikovito in nenaporno turo smo začeli ob obali v Izoli in nadaljevali do Strunjana in naprej do Pirana pa vse do Portoroža. Vračali pa smo se po stari železniški progi Parenzani, ki je obnovljena in že dolga leta namenjena predvsem za take pohodniške ture. Kar nekaj časa nam je vzela ta tura, z nekaj postanki za okrepčilo, kar večino dneva.

Labotska dolina je najvzhodnejša dolina avstrijske Koroške. Ime je dobila po reki Labotnici, ki izvira na severu doline pod Zirbitzkoglom in se po dobrih 60 km na jugu v Labotu zliva v Dravo. Dolino z vzhodne strani zapira gorski hrbet Golice (Koralpe), na zahodni strani pa se z dolgim grebenom dviguje Svinška planina, imenovana po svincu, ki so ga v preteklosti pridobivali v teh krajih. Po ponesrečenih slovensko-nemških jezikovnih prilagoditvah pa je gora dobila ima Svinja planina, 2079 m visoki vrh pa Velika Svinja oz. Ladinger spitze, po vasici Lading, ki leži na spodnjih pobočjih gore.

Mi smo se na goro odpravili iz Ladinga, vasice nad Wolfsbergom, ki je tudi upravno središče Labotske doline. Obetal se je sončen dan, dopoldanske ure ob vzponu so bile obsijane s soncem. Ob sestopu pa so se od nekod privleki neprijazni oblaki, spremljal pa jih je nesramno oster veter. A nam zato ne zmanjka dobre volje, navdušuje nas pohodnikom prijazna pot,  brez posebnih strmin, ob robu snežnih zaplat pa že hitijo na plano spomladanski žafrani. In četudi so vse koče ob poti še zaprte (koča Wolfsbg, koča Ladinger), si v njihovih zavetjih privoščimo še nekaj velikonočnih dobrot. Razgledi pa so seveda navdušujoči. Proti vzhodu Golica, s severa se dviguje Zirbitzkogel, pogled se nadaljuje v Jezerske Alpe in nato proti Nizkim in Visokim Turam tja proti zahodu. Jug pa krasijo grebeni Karavank, Košute in Kamniško – Savinskih Alp s Peco in Obirjem.

Namenili smo se na planino Kisovec. Iz Stahovice krenemo proti Sv. Primožu in nadaljujemo proti Pasjim pečem. Do tu je pot kopna, suha in precej strma, tako da se že dodobra ogrejemo. Pri Mickini hiša pa nam ostali mimoidoči planinci povedo, da je pot mimo Pasjih peči in pot čez hrib do Kisovca poledenela in da so dereze nujna oprema za varno hojo. Zato pri Mickini hiši, ki je seveda ni več, le še spomin nanjo, pospravimo svojo malico in se vrnemo do Sv. Primoža, kjer se ob mogočnih cerkvenih zidovih nastavljamo toplemu spomladanskemu soncu. Da pa vsaj malo nadoknadimo skrajšano turo, se domov grede povzpnemo še na Stari grad nad Kamnikom.

Pustna nedelja brez pustnih šem, a z veliko nagajivih snežink. Pot nas vodi iz Vrčic na Mirno goro, sestopimo pa po krožni poti čez Planino.

Zasavska planinska pot se zaključi na Kumu, zadnja etapa pa se začne v zaselku Preveg na južnih pobočjih Kumljanskega hribovja. Ta pot je nam, Zasavcem, precej od rok in le redko krenemo po  njej. Pa vendarle sprejmemo ta izziv, hkrati pa še preverimo  planinske označbe. Tu pa tam je slišati, da je pot slabo markirana, vendar smo ugotovili, da temu ni tako. Markacije in smerne table so zadosti pogoste, marsikoga pa verjetno moti, da je velik del poti speljan po cestah, tudi asfaltiranih in to nam, planincem res ni najljubša izbira. No, pot pa tudi ni kratka, je pa slikovita, z lepimi razgledi, tu pa tam se celo spušča v kako sedlo, pa se spet počasi dviguje vse tja do Malega Kuma, ko se usmerimo v gozd na pravo planinsko pot, ki se v okljukih strmo vzpne na naš cilj Kum. Med potjo se v Rtičah ustavimo na izletniški kmetiji, kjer nas gospodar Anton Dolinšek povabi na šilce in na ogled njegovih planinskih konj (bosanska pasma), ki jih vzreja na tem posestvu na povsem naraven način, saj so konji vse leto zunaj, v prosti reji. Četudi se naša pot dvigne le za slabih 500 višincev, potrebujemo skupaj polne 4 ure, da premagamo vseh 12 km ceste.

Rudnik Sitarjevec v Litiji je sodobni podzemni muzej, ki obiskovalcem ponuja vpogled v raznolikost geološke naravne dediščine, svet netopirjev, pajkov in gliv, v bogastvo rudarskega izročila in interpretacijo njegovega bogastva skozi oči umetnikov. Tako so snovalci muzeja zapisali v uvodu na svoji spletni strani.

O zgodovini rudnika, o njegovem bogastvu mineralov, o prizadevanjih, da je rudnik urejen kot muzej in o načrtih za turistični razvoj nam je ob sprehodu po izvoznem rovu in ob ogledu zanimivosti pripovedovala lokalna vodička.

Ko pa smo spet prišli na svetlo, smo se povzpeli na vzpetino nad rudnikom, prav tako imenovano Sitarjevec, kjer sta nam Vlasta in Jure povedala vrsto naravovarstvenih zanimivosti.   

Mohorjev hrib je 511 m visoka vzpetina nekje med Moravčami in Lukovico. Vrh krasi imenitna cerkev sv. Mohorja, v zavetju njenih mogočnih zidov pa si odpočijemo in se razgledujemo po slikovitih zaselkih v podnožju hriba, v ozadju proti severu pa se šopirijo zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Na vrh smo se povzpeli mimo Gradiškega jezera. To je umetno jezero, ki služi kot zadrževalnih za vodo z avtoceste. Ob jezeru je speljana položna sprehajalna pot in četudi je jezero zamrznjeno, se je nekje na nasprotnem bregu sam samcat lobod nastavljal sončnim žarkom.  

Četudi je bil 40. novoletni pohod na Kum v klasični obliki odpovedan, se je tega dne na ta zasavski vrh odpravilo kar lepo število planinskih navdušencev. Seveda, obetal se je lep, sončen dan, skoraj spomladansko je bilo na Kumu. Ko so bile zasavske kotline in doline še zavite v gosto in hladno meglo, je Čebulovo dolino in vse vrhove in grebene nad njo že  grelo prijetno zimsko sonce. No, zimsko res ni bilo, v zasavski rebri so telohi že kukali na plano, na vsej poti do vrha pa je bilo v senčnem gozdu vsega le nekaj deset metrov zasnežene poti. Razgled pa je tudi tokrat na razgledišče pri zvoniku privabljal slehernega obiskovalca Kuma.  In ni nas bilo malo, prihajali so z vseh koncev Slovenije in tudi hrvaških planincev je bilo nekaj. Saj, saj, 2. januar je pač dan, ko gremo planinci na Kum, tradicionalno že 40 zaporednih let.