All posts by : Marjeta Bricl

Medtem, ko se nekateri vzpenjajo na Triglav, mi že uživamo na Olševi in se razgledujemo po okoliških gorah in dolinah. Turo začnemo pri Strevčevih in strma pot nas vodi skozi gozd do znamenite Potočke zijalke. Potem pa se začne bolj zares, nekaj plezanja, nekaj varoval, nekaj prečenj strmih travnatih pobočij in veliko, veliko gorskega cvetja. Prva naša točka je Govca, najvišji vrh v grebenu, vračamo pa se po grebenu na Obli kamen in do skrajne točke grebena s križem, potem pa previdno po strminah navzdol. Pri Strevčevih na Sv. Duhu pa si oddahnemo tako in tako.

Pred 30 leti je Alojz Hriberšek izobesil slovensko zastavo na vrhu Triglava v počastitev naše novo nastale države Republike Slovenije. In od takrat dalje svoje žlahtno poslanstvo izpolnjuje sleherno leto, če le vremenske razmere niso prenevarne. Letos, ob 30. obletnici pa ima ta dogodek še posebej praznični in vzneseni pridih.

Zaradi epidemioloških razmer smo bili pri načrtovanju Jadranskega tabora previdni, a ko je že kazalo na bolje, smo sprejeli ponudbo za enotedensko križarjenje s turistično ladjo Stončica, ki je v svojo plovbo vtkala staro Kornatsko planinsko pot. To je bila včasih zelo obiskana pot, potem pa povsem opuščena in po treh desetletjih so jo reški planinci spet obnovili, vsaj delno in med planinci spet postaja priljubljena kombinacija križarjenja, kopanja in planinarjenja.

Izpluli smo iz reškega pristanišča in prva popoldanska dogodivščina se je začela v Modri špilji na Cresu, kjer smo občudovali skrito razkošje narave. Po nočni plovbi smo v jutranjih urah prispeli do otoka  Iž. Pot iz Kneže na Veli Iž, ogled špilje Jama in vzpon na 194 m visoki Korinjak nam je vzela večino dneva, na bližnjem otočku Rutnjak pa smo osvežili svoja pregreta telesa. S plovbo smo nadaljevali proti jugu. Otok Mana leži na zunanjem robu arhipelaga, dviguje se v dveh vrhovih, zahodna stran pa prepada v morje z mogočnimi skalnimi stenami – klifi, ki so varno zatočišče ptic. Nadaljevali smo na Kornatu, največjem otoku arhipelaga. Vzpon na 273 m visoko Metlino smo pričeli od cerkvice Gospe od Tarca in sestop do malega zaselka na drugi strani, kjer smo zaključili v družbi njihovih čebelarjev. Naslednji otoček Ravni Žakan se v zalivu šopiri z »high society« konobo, a nam je ljubše razkošje razgledov z bližnjega vrha. Vela Smokvica je najjužnejši otoček na naši poti. Slabo označena pot na začetku se nadaljuje v dobro uhojeni kamniti poti. Vrh pa spet ponuja osupljive razglede na vse strani, tudi na bližnji otok Opat, ki s svojim vrhom tako zelo spominja na opatovo pričesko. Naslednji otok Lavsa skriva v svojem zalivu ostaline starih srednjeveških solin. Pot je speljana mimo suhozida in številnih teras, ki so v preteklosti gotovo bile polne vrtnin, danes pa jih zaraščajo divja zelišča in grmičje, le tu in tam se izmed tega rastja pokaže divja trta ali figovec. V zalivčku pa je ob nekaj starih hiškah že čutiti prihajajočo turistično sezono. Na Piškero se povzpnemo po brezpotju, strmo kamnito pobočje nas pripelje na travnati vrh, sestopimo pa po položnejšem pobočju na bližnje sedlo in nadaljujemo do obale in ob morju do izhodišča. Tudi Levernaka ima svojo posebnost, eno izmed najlepših plaž. Z vrha se pod nami bohoti prodnata plaža, turkizna barva plitvine prehaja v globoko modrino do neskončnosti. Naša pot se nadaljuje na Dugi otok, v nacionalni park Telaščica. V večernih urah se sprehodimo okrog slanega jezera Mir, na razgledišču pa ujamemo sončni zaton, ki pravljično obarva znamenite otoške klife. Nadaljujemo do otoka Krka, do Glavotoka, malega zaselka na zahodni strani otoka. Prav dosti življenja v tej vasici ni, v samostanu živi le en sam frančiškan, ki je našega obiska vesel in nas tudi gostoljubno popelje po samostanu. In že smo spet v Reki. Popoldansko potepanje izkoristimo za ogled izjemno bogatega pomorskega muzeja, po neskončnem stopnišču se povzpnemo na znameniti Trsat, na živahnem Korzu pa začutimo utrip mesta.

Otoško pohodništvo ima poseben čar. Na vsakem otočku je najti posebnost, na vsakem otočku so poti polne ostrega kamenja, zato je prava planinska obutev skorajda nujna, na vsakem otočku so razgledi vznemirljivi in na vsakem otočku omamno dišijo kupčki smilja, kadulje, rožmarina in v zraku je čuti sol. In čeprav so naše ture kratke, včasih kar prekratke, hladno pivo in osvežitev v morju vedno dobre dene.

Tudi letos je tradicionalni dan slovenskih planincev potekal razpršeno po posameznih planinskih društvih. V našem društvu smo ta dan obogatili z naravovarstvenim izletom po traviščih Čebulove doline. Načelnica odseka za VGN Vlasta M. Crnkovič je planince popeljala po učni poti do Čebulove doline, kjer se v tem času bohoti travniška cvetana, z druženjem pa so planinci nadaljevali na Kumu, tako kot se za tak dogodek spodobi. Skupno zoom javljanje z ostalimi društvi pa je temu dnevu dalo skupno in povezovalno noto.

Vremenska napoved ni obetala sonca, pričakovali smo celo kako ploho. A so težki oblaki zdržali in tu pa tam celo razkrili zasnežene strmali Kamniško-Savinjskih Alp. Planina je počivala, nobenega vrveža, spokoj po travnatih valovih so krasili barviti kupčki spomladanskega cvetja.

Urejeno območje dela kraškega Grosupeljskega polja sestavlja preplet življenjskih okolij z mokrotnimi travniki, trstičjem, ribniki, mejicami, zeliščnim vrtom in sadovnjakom. Tu so svoje zavetišče našle številne vrste ptic, čebele, kačji pastirji, metulji in dvoživke. Tu živi tudi naša najbolj pisana ptica – vodomec. Stopiti v vodomčev gaj je posebno doživetje za vse nas in še posebej za naše male radovedneže.

Izhodišče naše ture je športni park Tiha dolina na Predmeji. Od tu krenemo preko Korenine po zgledno markirani poti v smeri Golkov. Pot je skoraj popolnoma kopna skoraj do vrha. Z vrha se vračamo v smeri Iztokove koče. Tu pa nas na enem delu preseneti strmina z južnim snegom, kar zahteva kar nekaj previdnosti in male derezice bi še kako prišle prav. Od koče sestopam na Kozarnice.

Na Notranjskem, v deželi Martina Krpana, je Sv. Trojica s svojimi 1106 m višine eden izmed najlepših razglednikov v tem delu naše dežele. Dviga se nad Pivško kotlino in ob lepem vremenu seže oko vse do Dolomitov in z malo sreče se v dolini lesketa presihajoče Petelinjsko jezero. No, mi te sreče nismo imeli, jezero je bilo osušeno, daljni razgledi so bili v kopreni, bila pa je jasnina in zato lepih razgledov ni manjkalo. Toplo spomladansko sonce je na vso moč pošiljalo svoje žarke na zemljo, a ga je notranjska burja premagala in nas prisilila, da smo nase navlekli vsa oblačila.  Prijetno hojo po kraškem svetu so nam krasili gorski kosmatinci, ki so na osojnih pobočjih prilezli na plano sredi suhih trav. Vrh je opremljen z razgledno ploščo in spominskim obeležjem. Še posebej pa je zanimiva zgodba o v preteklosti porušeni cerkvi, ki jo sedaj domačini zavzeto obnavljajo. Za našo druščino in enega izmed nas pa je bil to še poseben dan in prav zaradi silnega vetra si bomo za vse življenje zapomnili edinstveno praznovanje jubilejne 70-letnice.

Še se potepamo po domačih hribih. Tokrat gremo na Babo (789 m) in Ostri vrh 855 m), dva vrhova nad Breznim oz. na Rečiško dolino. Začnemo na Zavratih pri knapovskem brlogu pod Babo. Sprva prijetna, nato pa strma in z jeklenico zavarovana pot nas pripelje na vrh Babe, nato pa po spomladansko zasneženem grebenu do Ostrega vrha. Ta pot se sprva malce spusti, potem pa sept strmo v hrib. Sestopamo proti Malemu Kalu in nato nazaj na Brezno, kjer prijetno spomladansko turo zaključimo pri radodarnih planinskih prijateljih.

Iz Blagovice se po podeželskih poteh odpravimo na Špilk, 956 m visok vrh v grebenu med Lukovico in Trojanami. Dolgo v hrib nas spremlja prometni trušč z avtoceste Trojanke in oster vetrič nam nikakor ne dovoli, da se ogrejemo. Nas pa ogreje dobra volja ob polni mizi na vrhu hriba, ko praznujemo Edijev praznik. Pot nadaljujemo po gozdnih rokovnjaških poteh do Trojan.