All posts by : Marjeta Bricl

Rauchkofel, 2460 m visoka gora v Karnijskih Alpah se dviga v neposredni bližini najvišjih karnijskih skalnih vršacev. Po travnatih pobočjih vodi na vrh strma pot, ki je v zgornjem delu celo zavarovana z jeklenico. Mi smo izbrali izhodišče na planini Valentintal, nedaleč od mejnega prelaza Plöckenpass na avstrijsko-italijanski meji. Pot po dolini Valentintal se zaključi na sedlu Valentin Törl, potem pa nadaljujemo skozi sitno grapo in po zelenih pašnikih strmo na vrh gore. Sestopimo do koče Pichl ob jezeru Wolaya, potem pa nazaj na sedlo Valentin Törl in po dolini Valentintal v družbi svizcev na izhodišče.

Načrt za Karnijce nam je prekrižala slaba vremenska napoved v tistem koncu, zato je bilo varneje proti Krnu. S planine Kuhinja smo jo na vrh mahnili kar direktno, sestopili pa smo z malček ovinka na škrbino in nazaj na planino Kuhinja.

Redko se zgodi, da nas v Dolomitih vsaj malo ne namoči, a tokrat nam je bilo vreme naklonjeno. Na višini nad 2000 m je že čutiti jutranji jesenski hlad, sonce pa še vedno ima moč, da čez dan posrka vlago iz meglic, da je nam, planincem, dano uživati v razkošnih razgledih. Letošnja skupinica je štela le 4 dobro pripravljene hribovce in že prvi dan smo se sončili na Monte Paternu, 2744 m visoki ojstrici v neposredni bližini znamenitih Treh Cin. Ferata “De Luca-Innerkofler”, ki po vratolomnih stenah in naravnih prehodih preči goro je povezana s tragičnimi dogodki iz velike vojne. Številni vojaški rovi spominjajo na tiste žalostne čase. Še isti dan nadaljujemo naše potovanje preko Cortine d’Ampezo do koče Dibona, ki se stiska pod ostenje Tofane di Rosez, kjer prenočimo. Naslednje jutro se odpeljemo do Paso Giau, ki je izhodišče za ture drugega dne. Krožna zavarovana pot pelje pod zahodno ostenje Ragusele in se v nekaj dobro zavarovanjih skokih zaključi tik pod kočo na vrhu 2575 m visoke gore Nuvolau, od koder je lep razgled na naš naslednji cilj, 2413 m visoki Averau. Sestop do naslednjega sedla med obema vrhovoma je lahek, za vzpon na vrh Averaua pa je spet treba stisniti nekaj moči iz rok in nog, da se spleza prek strme vzhodne stene na vrh. Na izhodišče se vračamo po južnem, prijaznejšem pobočju, naše potovanje pa nadaljujemo preko prelaza Falzarego do naslednjega izhodišča, to je Corvara v Alta Badii. Z žičnico si skrajšamo pot do našega naslednjega prenočišča v koči Franz Kostner, 2536 m visoko pod vzhodnim pobočjem masiva Sela. Jutro se obarva v tople barve vzhajajočega sonca, ki se razlije v stenah Sele. Zato se kar hitro odpravimo na naslednjo turo na 2910 m visoki Piz de Lech. Pot ni zahtevna, nekaj jeklenic in 10 m fiksne lestve naredi pot zanimivejšo, vrh pa se v jutru nikakor ne more izviti iz meglic, le toliko nam da veselja, da se na hitro lahko razgledamo po ostalih vrhovih in dolino pod nami. In že hitimo v dolino, da si na poti domov ogledamo še eno izmed najlepših dolomitskih jezerc, Lago Sorapis. Po slabih dveh urah hitre hoje po sicer lahki poti smo pričakovali skriti biser, dobili pa grenko razočaranje. Znamenito jezero se je spremenilo v malo večjo lužo, le nekaj svoje barve je ohranilo, na robu izsušene obale pa se kopičijo zelene alge. Žal, nismo uspeli izvedeti, zakaj je temu tako.

Dolomiti ponujajo obiskovalcem neskončno priložnosti tudi v poletnem času, zato je na najlepših točkah vedno pravo mravljišče. Na zahtevnih poteh pa je vzdušje hribolazcem prijaznejše. Za bogati foto arhiv sta poskrbela Kristina in Karli, ki ga z veseljem delita tudi z vami.

Vsakoletno tradicionalno srečanje planincev – veteranov je tokrat gostilo PD Kum Trbovlje. Številna druščina se je zbrala v Lontovžu in se po veselem pozdravljanju odpravila v Sankaški muzej v neposredni bližini. Sankaški muzej je zelo bogata zbirka o sankaštvu v naših krajih, ki jo z vso skrbnostjo in ljubeznijo zbira in ureja g. Drago Nučič, ki je sicer ljubiteljski zbiratelj in ker so mu pri delu v pomoč tudi muzejski strokovnjaki, je njegova zbirka urejena, pregledna in opremljena s podatki o vseh razstavljenih eksponatih. Seveda pa je njegovo vodenje posebno doživetje, ko ob predstavitvi posameznih sani pove tudi zgodbo iz »tistih časov«.

Nato pa smo se vsi odpravili na Kum, nekateri peš, ostali pa smo si pot skrajšali z avtomobili. V uradni del srečanja nas je popeljala citrarka Jana Brlec s planinsko himno, veterane pa sta nagovorila preds. PD Kum Marjeta Bricl in preds. MDO Jože Prah. Druženje smo nadaljevali ob kosilu in nato ob glasbenem nastopu citrarke, ki smo ji pomagali s prepevanjem, nekateri pa so tudi zavrteli. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato smo lahko ves čas preživeli pred kočo na Kumu in v dobri družbi ter veselem razpoloženju smo srečanje zaključili v popoldanskih urah.     

Sončen avgustovski dan privabi mnoge planince v gore, tudi na Mangart. Na to mogočno goro se podajamo tudi mi in v zavarovani Slovenski poti je kar nekaj gneče. Uživamo v razkošnih razgledih, tudi časa za fotografiranje je na pretek in kljub vsemu temu smo kar prehitro na temenu. Sonce prijetno greje, vmes pa rahle sape po plesu iz doline prinašajo raztrgane meglice, da nas nežno ohladijo. Italijanska pot za sestop velja za lažjo pot, a se nas je zaradi drobirja pod nogami kar nekaj znašlo na zadnji plati. Pri koči na sedlu pa smo si vendarle zaslužili hladno pivo.

Vreme je kazalo dobro, a Veliki vrh v Košuti se ni in ni mogel izviti iz oblaka. Je bilo pa zato toliko bolj veselo na Kofcah.

Po enoletnem premoru smo se planinci spet dobili na pikniku na Pleskem in se ponovno pomerili v balinanju. Tokrat je bila zmagovalna ekipa Vera, Ivo, Franc in Franci. Po športnem delu smo nadaljevali s kratkim uradnim delom, v katerem smo poročali o delu društva, slavnostno pa smo zaključili s podelitvijo priznanj zaslužnim planincem. Tokrat sta Marijana Holešek in Alojz Hriberšek za 30 letno vodniško delo prejela častni vodniški naziv “zaslužni vodnik”, Franc Baš pohvalo društva, Ivo Muhič bronasti častni znak PZS in Marjan Frol srebrni častni znak PZS. Naši Olgi pa smo čestitali ob njenem osebnem prazniku. Druženje smo zaključili za mizo in s skupinsko fotografijo.

Zadnji dan v juliju smo na Kumu spet doživeli poseben večer. Nastop Eve Boto je privabil številne obiskovalce, ki so uživali v njenem prepevanju.

Tokrat se je planinska druščina povzpela na najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp, na 2558 m visoki Grintovec. Pot od Suhadolnika nad Kokro do Kokrškega sedla in na vrh Grintovca je neizprosno strma, a je planinska trma premagala tudi to oviro in pohodnike nagradila z lepim planinskim doživetjem. Vtise s poti je v svojo kamero ujel vodnik Alojz Hriberšek.

Poletje pod zvezdami združuje tri glasbene večere, ki jih v tem poletju Občina Trbovlje organizira na Kumu. Prvi večer je zvenel romantično. Mlada pevka Ditka, kantavtorica in skladateljica, je brenkala in prepevala besedila slovenskih pesnikov. 31. julija pričakujemo Evo Boto. Zato, ne pozabite enkratnega doživetja v tem Poletju pod zvezdami na Kumu.