All posts by : Marjeta Bricl

Stegovnik je delno poraščen greben, ki se do višine slabih 1700 m vleče na obrobnem vzhodnem predelu Karavank. Običajno smo se na ta hrib povzpeli z Močnikovega sedla, tokrat pa smo izbrali nekoliko udobnejšo pot s planine Javornik, to je z zahodne, tržiške strani. Položna pot prečka sicer zelo strma pobočja v smeri proti Stegovniku vse do znamenitih oken, kjer se pot usmeri v strmino vse do vrha Stegovnika. Pot ni posebej zahtevna, nekaj previdnosti pa je le potrebno, v pomoč pa je tudi nekaj varoval. Z razgledom pa tega dne ni bilo nič, saj je gost oblak puščavskega peska ves čas visel nad Karavankami.

Krajinski park Ljubljansko barje se nahaja na Ljubljanskem barju, Leži v osrednji Sloveniji na južnem obrobju Ljubljanske kotline in je največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih in vodnih površin v Sloveniji. Zaradi načina obdelave (ekstenzivno košeni travniki) se je ohranila visoka biotska raznovrstnost. Na vodenem ogledu smo spoznali številne zanimivosti in posebnosti tega naravnega parka, zaključili pa smo z imenitno vožnjo z ladjo po Ljubljanici.

Tudi to pomlad smo se planinci – kumovci družili s prijatelji Kuma na že tradicionalnem 13. srečanju na Kumu. Razglasili smo naj prijatelje Kuma, trofeji sta odnesla Alenka Sinkar in Boris Trotovšek. Za kulturni točki sta poskrbela Marjan s pesmijo in Romana z recitacijo. Ob tej priliki pa smo praznovali tudi 75-letnico delovanja našega društva.

Srečanje so letos pripravili planinci PD Radeče. Z železniške postaje v Radečah so jih z avtobusi prepeljali do Zagrada, potem pa so pot nadaljevali peš do Magolnika. Vse ekipe so se vključile v pohod po orientacijskih točkah od Magolnika do Ajdovske deklice, potem pa se je pri hiši Magolnik dogajalo pravo mladinsko druženje ob delavnicah gozd-učilnica, slikarska delavnica, pihalo se je v balone, še največ veselja pa je bilo ob ognjiščih, kjer so si vsi pridno pekli penice in kruhke, nataknjene na dolgi leskovi palici. Dogodka se je udeležilo okrog 220 mladih planincev iz desetih zasavskih društev, zraven so bili tudi planinci iz našega društva, trije fantje in pet deklet. Spremljala jih je mentorica Urška, v pomoč pa smo ji bile Sara in Marjeta.

Po desetih letih smo se kumski planinci vrnili na Pag. Od 31 udeležencev je bilo veteranov izpred desetih let le tretjina, ostali so pohodniški Pag spoznavali prvič. Z nami je bil tudi Jure, ki je v Novalji napol domačin in nam je na naših poteh s prve roke nanizal mnoge zanimivosti o Pagu, o ljudeh, o življenju včasih in danes. Prvo popoldne smo začeli v Novalji, kjer smo si ogledali rimski akvadukt iz prvega stol., imenovan Talijanova buža. Nadaljevali smo v znamenitem oljčniku na Lunu, kjer smo se čudili več kot tisoč let starim oljkam, najstarejša jih šteje celo 1600 let. Naslednje jutro smo jo vsi skupaj mahnili na turo Life on Mars. Začeli smo v vasici Metajna in se sprehodili po na novo betonirani pohodniško kolesarski poti do obale Ručica. Večina nas je nadaljevala po kamnitih poteh čez hrib do naslednje čudovite plaže Baritnice, ki jo krasijo tri mogočen skale, ki so se skotalile v morje, nad njo pa se šopiri plezališče Stogaj. Tu se je spet nekaj planincev odločilo za povratek, nekaj pa nas je nadaljevalo do naslednjega zaliva Slano, kjer se začne spektakularna ferata, sicer speljana tik nad vodo, a presneto zahtevna. Preizkusili smo jo v prvih dobrih 20 metrih, potem pa poteka v previsih in po vsej dolžini, vseh 100 m, jo je preplezale le naša alpinistka Jadranka, ki je priznala, da jo je težavnost presenetila. Vračali smo se po zgornji poti in po 12 km skupaj z ostalimi sedli za mizo v Metajni in si privoščili okrepčila. Tretji dan smo izbrali turo na najvišjo vzpetino na otoku, 349 m visoki Sveti Vid. Nameravali smo se vzpeti po strmi zahodni poti, pa nas je presenetila zapora ceste, zato smo se preusmerili in se s Kolana po lahki poti podali na vrh. Sestopali pa smo proti zaselku Šimuni, kjer smo vso pot uživali v cvetočih ratiščih žajblja. Nadaljevali smo do mesta Pag, kjer smo si najprej ohladili razgreta grla in se potolažili z goro sladoleda. Potem pa nas je Jure popeljal skozi mesto, nam predstavil soimenjaka Jurija Dalmatina, ki je pred stoletji načrtoval gradnjo mesta Pag, si ogledali benediktintsko baziliko Marijinega vnebovzetja in na znamenitem mostu zaključili s skupinsko fotografijo. Vse načrtovane ture so bile opravljene, zato smo se v poznem popoldnevu lahko sprostili ob tradicionalnem ribjem pikniku.

Seniorji smo se potepali po Avstrijski Koroški. Najprej smo si ogledali znameniti Otok (Maria Wörth), kjer so v začetku 9. stoletja postavili prvo cerkev za namen pokristjanjevanja Karantanskih Slovencev. Kasneje je bila ob semenišču zgrajena še ena manjša cerkev, obe sta leta 1399 pogoreli, kasneje pa sta bili zgrajeni novi cerkvi v gotskem slogu, kot jih vidimo še danes. Takratni otok pa danes tudi ni več otok, zaradi regulacije umetnega odtoka iz jezera, se je otok leta 1770 povezal s kopnim, ime Otok pa je ostalo.

Nadaljevali pa smo z vzponom na Jedvovco, 851 m visoko vzpetino nad južnim bregom Vrbskega jezera. Lahka gozdni pot nas je v uri in pol pripeljala v pravi turistični vrvež v vznožju znamenitega stolpa Pyramidenkogel, ki se s svojimi 100 m višine ponaša kot najvišji leseni stolp na svetu. Na razgledno ploščad smo se nekateri povzpeli z dvigalom in drugi peš po 441 stopnicah. Razgled je seveda navdušujoč. Predno smo se spustili v dolino, smo Korošcem dali še nekaj zaslužka, potem pa ena skupna po gozdni poti do Ribnice, druga pa po isti poti nazaj do Otoka. Naši vtisi pa povedo še kaj…

Sobota je bila deževna, zato smo se na Snežnik odpravili na nedeljo, ko je nebo obetalo sonce. A smo ga morali kar nekaj časa čakati, šele na pol poti smo se izvili iz jutranjih meglic, potem pa je zasijalo in nas lepo ogrelo. Nagajal pa je nagajivi vetrič, ki je vztrajno razredčil še zadnje meglice. Vtise s poti s Sviščakov do vrha in nazaj pa je v svoj objektiv ujel Miha.

Vlasta Medvešek Crnkovič, biologinja in naravovarstvenica je v našem društvu postavila temelje in koncept delovanja na področju varstva narave. Njeno delo nadaljujemo tudi s pohodom v njen spomin po poti kumskega brezokca, ki se ga je tokrat udeležilo preko 60 domačinov, planincev in ostalih ljubiteljev narave. V predstavitvah posameznih zanimivosti so sodelovali vodnik po poti Jure Crnkovič, gozdar Jože Prah in Marija Imperl, ki nam je predstavila pojem čuječnosti v gozdu, z literarnim vložkom pa je pohod zaključila Jana Crnkovič.

Na Uršljo goro smo se odpravili z Naravskih Ledin. Sprva kopna pot se je v zgornjem delu spremenila v pravo zimsko drsalnico. Vrh pa, čeprav je bil še en dan prej povsem pobeljen, se je kopal v spomladanskem soncu in nas nagradil s pravimi planinskimi užitki. Uršlja gora pa je seveda sijajni razglednik, kar se vidi tudi na naših fotografijah.

Kot vsako leto smo se planinci tudi tokrat priključili občinski čistilni akciji. Najprej smo očistili dvorišče pred sedežem društva, potem pa smo se lotili pobiranja odpadkov na cesti, ki vodi z Zasavke na Kum. Hkrati pa smo preverili tudi planinske poti. Ugotavljamo, da na planinskih poteh smeti in odpadkov ni, jih je pa dosti ob cesti, ki vodi na Kum, predvsem na delu od mosta do Dobovca. In vsako leto se sprašujemo, kako razmišljajo ljudje, ki brezsramno odvržejo v naravo pločevinko, plastenko, steklenico ali pa kar celo vrečo smeti, ko pa so povsod na voljo zbiralniki za ta namen.