All posts by : Marjeta Bricl

Naše izhodišče je parkirišče Vranček, od koder se v svežem jutru vzpnemo do osončene planine Korošice na južnih pobočjih Košutice. Jesenske barve gozda krasijo našo pot, planina pa se pripravlja na zimski počitek. Pašniki so prazni, pastir v planšariji pa še vedno poskrbi za redke obiskovalce. Pot nadaljujemo po spodnjem pobočju Košutice do prelaza Grunt, nato pa po mejnem grebenu do koče na Starem Ljubelju. Na travnatem grebenu je cvetje že zdavnaj odcvetelo, le tu pa tam izpod tal rinejo jesenske gobice. Razgledi po okoliških vršacih pa nas vse navdušujejo. Na Starem Ljubelju je živahno, ob dobri gostinski ponudbi se številni planinci sončijo na razgledni terasi in uživajo v jesenskem soncu. Nas pa čaka še kaka ura hoje do doline po znameniti stari Ljubeljski cesti.

Jesen na Veliki planini. Brez velikega planinskega vrveža, prazni pašniki, tu pa tam zapoznelo jesensko cvetje, igrive meglice, ki se dvigajo iz doline in tu pa tam prikličejo skrivnostnost. Lepoto trenutka je v svoj objektiv ujela Majda.

Konj je v predgorju Kamniško Savinjskih Alp s 1803 m pravi malček, a je kljub temu odličen razglednih po okoliških gorah in planinah. Tudi do domačega Kuma seže pogled.

Turo s Podvežaka smo pričeli pod gostim meglenim pokrovom, ki se je le počasi dvigal. Korošica je bila skoraj osončena, vrhovi nad njo pa še vedno v objemu goste megle. Na Srebrnem sedlu smo bili že v meglenem pišu, a se je megla le začela redčiti, vendar ne zadosti, da bi bili deležni razgledov niti ne na vrhu. Sestopali smo pod grebenom Planjave do Škarij, kjer se je prvič razkadilo do doline in proti Mrzli gori. Spust do planine Korošice pa je že ponujal lepe razglede po južnih pobočjih. S Korošice pa smo jo spet ubrali v hrib na Vodotočnik in še en spust do Podvežaka.

Nad Mokrinami, znanim smučarskim centrom v Karnijskih Alpah, se na vzhodni strani dvigajo skalni vrhovi Krniških skal. Skozi zgodovino si je izpod njih hudourniški potok Krnica izdolbel pot do Ziljske doline. Skozi slikovito in divjo sotesko vodi geopot, opremljena s številnimi informativnimi tablami. Razdeljena je na 4 sklope, ki omogočajo tudi izstop iz soteske in možnost vrnitve po lažji poti. Atraktivno nadelana pot je deloma zavarovana z jeklenicami, povezuje pa jo 9 mostov. V sprehodu skozi sotesko se dvignemo za dobrih 500 v.m, pot pa ponuja pravi impresivni spektakel divje narave. Sestopamo po lažji poti mimo znamenite poznogotske gorske cerkvice sv. Urbana, zaščitnika vinogradnikov in sadjarjev. Za pot domov izberemo krožno pot čez Mokrine, kjer si spočijemo na planini Watschiger Alm, tik pod vrhovi Krniških sklal.

Seniorji smo se sredi poletne vročine namenili v pohorske gozdove, kjer se nedaleč od Rogle sredi ruševja na 1500 m n.v. nahaja najvišje ležeče slovensko barje – pravljično lepa Lovrenška jezera. Kar 20 temno modrih biserov leži med ruševjem, povezuje pa jih udobna lesena pot. Beli lokvanji krasijo jezerca, kačji pastirji pa v živahnih letih skrbijo za svoj naraščaj. Do jezer smo se napotili z Rogle, čez Planjo in skozi tihe gozdove, vračali pa smo se po krožni poti mimo koče na Pesku in nato vzpon na vrh Rogle. Naši navdušeni gobarji pa so imeli spotoma polne roke dela.

Montaž, mogočnež Zahodnih Julijcev je s svojimi 2753 m drugi najvišji vrh julijskih Alp. Kumovci smo se že večkrat povzpeli nanj, tokratna skupina pa se je, razen ene izjeme, prvič odpravila na to imenitno goro. Ko pridemo s planine Pecol na sedlo Force dei Desteis, smo komaj na pol poti. Lahka pot se spremeni v prijetno plezanje med skalami, z veliko grušča pod nogami in pod budnim očesom številnih divjih koz, ki se razveselijo »slanih« priboljškov. V nadaljevanju pot pripelje pod steno Montaža, kjer so v letu 2022 Furlani postavili povsem novo Pipanovo lestev. Stara Pipanova lestev, ki je služila planincem 60 let, je še vedno dobro vidna, pripeljala pa je na zagruščeno pobočje pod grebenom Montaža. Prav zaradi nenehne nevarnosti proženja kamenja, je nova pot speljana nekoliko nižje in levo od stare. Za dostop do lestve se je treba najprej povzpeti pa 10-metrski fiksni lestvi, sledi odsek zavarovan z jeklenico, potem pa nas razveseli imenitna nova Pipanova lestev, ki se konča po približno 60 metrih, z jeklenico zavarovan pot pa se nato nadaljuje po trdni skali vse do grebena. Na razdrapanem grebenu je potrebno še nekaj previdnosti, na izpostavljenih mestih pa varoval skorajda ni. Seveda se vsi razveselimo obsijanega vrha, ki ponuja razkošne razglede daleč naokrog. Za sestop je potrebna še večja pazljivost predvsem zaradi neprijetnega drobirja pod nogami. S Force dei Disteis pa si pot skrajšamo kar s spustom po mogočnem melišču, potem pa le še nekaj spusta do koče Bazza, kjer si končno »privežemo dušo«.

Na Kopitniku planinci že dolgo vrsto let razveseljujejo obiskovalce s pravim koncertom domačih viž. Medtem ko se nekateri mučijo v stenah Montaža, drugi uživajo v hladni senčici ob pivu in milih zvokih citer. In prav je tako.

Že osmo leto zapored se planinci družimo na Pleskem, kjer se vsako leto pomerimo v balinanju. Letos so se nam pridružili še naši najmlajši, Andraž, Ivan, Jaka, Boris, Leon in Brina ter sodnik Nace. V razgreti igri so zmagali najboljši, med seniorji Ivan, Gregor, Andrejka Marjeta, med “tamalimi” pa so bili zmagovalci prav vsi.