All posts by : Marjeta Bricl

Po planinah Krvavca nas je popeljala Majda. S planine Jezerce smo se preko pašnikov in po poteh skozi rušje malo gor in malo dol povzpeli do osamljene planine Koren. Krave so nam delale družbo, pa tudi napitkov za poštene planince je bilo v obilici. S planine smo se vračali po isti poti le kratek čas, nato pa smo se po sicer neoznačeni, a dobro uhojeni poti povzpeli na rob Krvavca. S cvetočih pobočij smo na grebenu prešli na smučišča in pogled je ponujal vse drugo kot planine pred tem. V novi, sodobni koči Rozka smo bili toplo sprejeti, nato pa smo se po asfaltni poti vrnili na izhodišče zadovoljni, da smo se izognili nevihtam, ki so prav takrat lomastile po naši deželi. Po poteh nas je vodila izkušena planinska Majda, ki je tudi poskrbela za foto arhiv.

Na zahodnem robu Dolomitov se dviga v nebo masiv Catinaccio/Rosengarten, ki je bil tokrat cilj naše dolomitske avanture. Vigo di Fassa, turistično mesto v dolini Fassa je bilo naše izhodišče. Z vzpenjačo smo se dvignili do turističnega centra Ciampedie in nato nadaljevali mimo koče Gardecia do koče Vajolet, 2520 m, kjer smo načrtovali našo prvo nočitev. Še pred tem pa smo opravili turo do koče Ra Albert pod znamenitimi Vajolet Torri. Naslednje jutro smo se povzpeli na najvišji vrh v skupini, 3002 m visoki Catinaccio d´Antermoia. Udobna pot vodi do sedla Principe, 2599 m, kjer stoji istoimenska koča. Od tu naprej pa je v masivu speljana odlična A/B ferata, ki vodi vse do vrha, nekoliko zahtevnejša ferata pa vodi čez goro na vzhodno stran. Z gore smo sestopili po isti poti vse do našega izhodišča, nato pa se v poznih popoldanskih urah preselili v bližnjo Carezzo, kjer smo drugič prenočili. Naša naslednja tura pa nas je vodila na najpomembnejši vrh v južnem delu masiva Catinaccio, Roda de Vael/Rotwand, 2806 m. S sedežnico smo se dvignili do koče Paolina na 2125 m in nadaljevali do sedla Vaiolon in naprej po z jeklenico zavarovani grebenski poti do vrha. Sestopali pa smo po JV grebenu, kjer je speljana zahtevna B/C ferata, ki se zaključi na cvetočih livadah nad kočo Roda di Vael. Po položni krožni poti smo se vrnili na naše izhodišče pri Paolini in nato spust do Carezze.

Skupinica šestih planincev, Jadranka, Irena, Marko, Nace, Peter in Marjeta smo tri dni uživali na visokogorskih poteh, polnih razkošnih razgledov po s soncem obsijanih Dolomitih.

Planinska druščina se je porazgubila po svetu, zato je na Viševnik krenila le trojica, Ani, Lojz in Miha, ki je poskrbel za foto arhiv.

Potepali smo se po pastirskih Fužinskih planinah. Z Vogarja smo se vzpeli na Pršivec, se odpočili na Planini Viševnik in nadaljevali do Ovčarije in Dednega polja. Spet smo počivali na Planini pri jezeru, potem pa še sestop do Vogarja. Celotno pot sta prehodila le dva najbolj urna planinca, nekaj planinskih uživačev pa si je pot malce krajšalo. Za vtise pa sta poskrbela Miha in Majda.

Najlepši in najzahtevnejši pristop na prvaka Karavank je zagotovo severna plezalna pot. Dobro zavarovana pot B in C zahtevnosti se zaključi na zahodnem grebenu Stola, potem pa le še nekaj vzpona po vršnem grebenu do vrha. Sestopimo po krožni poti, ki vodi mimo Celovške koče.

V vročem poletnem dnevu smo se potepali po Škofjeloškem hribovju. Na drugi najvišji vrh tega hribovja smo se vzpeli s Črnega Kala po sicer kratki, a precej strmi poti. Poletna sparina nas je precej izsušila, zato je bila sveža sapica na vrhu še kako dobrodošla, počitek pri koči pa še toliko bolj. Razglede nam je vztrajno zastirala gosta koprena, več veselja pa nam je dala razkošna planinska cvetana, ki je navdušila tudi našo zvesto fotografinjo Majdo.

Seniorji smo v lepem poletnem dnevu preživeli planinski dan v Logarski dolini in ker smo planinci, smo se povzpeli do koče na Klemenči jami.

Na lep poletni dan smo se pridružili vsem slovenskim planincem na Jančah, kjer je PD Litija praznovalo svojo 120-letnico delovanja. Večina naših planincev se je na Janče povzpela iz Jevnice, 3 planinke pa smo skupaj s predsednikom našega MDO Jožetom Prahom poskrbele za MDO štant in razstavo fotografij z zadnjega fotonatečaja “Zasavska planinska pot ima tri obraze”. V prijetnem planinskem druženju s številnimi planinskimi prijatelji in znanci smo uživali v mimohodu praporščakov in v kulturnem programu. Seveda smo prisluhnili tudi govornikom, še predvsem udarnemu Jožetu Prahu, ki je omenil tudi letošnje praznovanje 50-letnice EPP ter ob koncu razglasil rezultat fotonatečaja. Zmagovalci po presojo žirije so bili Jože Hvala, Miro Četrtič in Vinko Šeško. Mi pa smo se najbolj veselili zmagovalnega rezultata po mnenju obiskovalcev, ki so največ glasov namenili fotografiji naše Majde Zupan, ki je kandidirala s kapelico v Videncah. Majda, iskrene čestitke in naj bo dobrih fotografij še nešteto!