All posts by : Marjeta Bricl

Ne vlažno ozračje ne razmočena pot ni ustavila skupine planincev, ki so se namenili s Šmohorja na Kal in Mrzlico. Spotoma pa so preverili ponudbo v kar treh planinskih kočah.

Naravni rezervat doline Glinščice se v zaledju Trsta od Boljunca proti Krvavem potoku stiska v slikovitem kanjonu. Pot nas je vodila z najvišje točke v Krvavem potoku, se spustili v dno kanjona in prečili potok ter se po nasprotnem zagruščenem pobočju spustili do doline v Boljunec. Ob poti nas je navduševala slikovita narava, strme skalne stene, ki vabijo v svoje zavetje ptice in gamse. Potok Glinščica se čez skalni prag v slapu Supet steka v nižje področje, v pobočju sameva cerkvica Marije v Pečeh, še višje nad njo pa spomenik tržaškemu alpinistu Comiciju. V prvem delu poti hodimo po poti bivše železnice Parencane, speljane v rahlem spustu skozi vrsto tunelov, v zaključku pa ob dobro ohranjenem rimskem vodovodu. V pisani planinski druščini smo uživali v sončnem in toplem vremenu.

Vreme pohodnikom tokrat res ni bilo naklonjeno. Rahlo pršenje v dolini se je z višinci spremenilo v drobceno sneženje, ki ga je spremljal neustavljiv veter, pa tudi megla se je trdovratno držala Kumljanskega hribovja. Sveže zapadli puhasti sneg na staro pomrznjeno podlago pa je le pričaral nekaj zimske romantike. Pa vse skupaj ni zadržalo od 700 do 800 pohodnikov z vse Slovenije, da se tega dne ne bi povzpeli na Kum na tradicionalni novoletni pohod. Bilo je kot vedno planinsko veselo in še vedno praznično. Prav zato pa Kumovci z veseljem že 44 let organiziramo ta pohod. Da vse skupaj rata, pa se moramo poleg pohodnikom zahvaliti tudi vsem prizadevnim prostovoljcem in gorskim reševalcem, ki vsi skupaj pridno poprimemo za delo.

Sabatov pohod je tradicionalni zaključni planinski pohod našega društva, tokrat v lepem sončnem vremenu.

Letošnji Miklavžev pohod na Mrzlico ni bil prav nič zimski, snega je bilo le za vzorec. Bili pa so lepi nočni razgledi proti Kumu in našemu mestu. Naši udeleženci Peter, Paul in Nace pa so se raje kot z Miklavžem družili s peklenščkom.

Na severni strani Dravske doline se v sredogorskem hribovju Kozjak dviguje več vrhov. Za našo poznojesensko turo smo izbrali 915 m visoki Žavcarjev vrh. Lahka pot po kolovozih skozi gozd, čez pašnike in mimo osamljenih kmetij nas je v dobri uri in pol pripeljala do planinke koče. Na vrhu pa je prav takrat potekala sečnja gozda, zato smo se raje zadržali v koči pri gostoljubnih oskrbnikih.

Kucelj ni kucelj, je prava 748 m visoka planota nad Višnjo Goro. Na pot smo krenili iz Dednega dola po slikoviti Poti dveh slapov, ki jih potk Višnjica ustvarja na poti v dolino. V zgornjem delu doline smo izmed številnih (neoznačenih) poti izbrali pot, po kateri smo se prebili do zaselka Gorenje Brezovo in od tam na vrh Kuclja. Sestopali smo krožno proti zaselku Blečji vrh in nato spust v dolino dveh slapov do našega izhodišča.

Ratitovec, sicer odlični razglednik v Škofjeloško – Cerkljanskem hribovju nas tokrat ni razveseljeval z razgledi. Oblaki in megla nad hribovjem so vztrajali ves dan, nizke temperature pa so že z ivjem ozaljšale vrh gore. Pa nam vse to ni vzelo dobre volje in razpoloženja ob klepetu in pokušanju odličnih tradicionalnih flancatov (štraub) v Krekovi koči.

Kot že vrsto let, se tudi ta konec oktobra sprehodimo pa kraški gmajni, ki je v tem času še posebej barvita. Naše izhodišče je Movraž, mala istrska vasica, ki leži sredi kraškega polja, imenovanem Movraška vala. Od tu nas pot vodi po dolini do vasice Dvori skoraj na hrvaški meji in nato mimo zanimivega kamnitega oboka do vznožja previsnih sten Velikega Badina. Te čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime »ušesa Istre« so fascinantna naravna znamenitost, v njenih nedrjih pa so svoje zatočišče našle številne ptice. Pot nadaljujemo po grebenu Velikega Badina po rahlo vzpenjajoči poti, speljani skozi barvito rujeva gmajno. Mimo Cerkvice Sv. Kvirika pa se nato spustimo v Sočergo. Tu se ob Olgini potici in primorski kapljici za kratek čas podpremo, potem pa se domov grede ustavimo na kmetiji Pr Birtovih v Prešnici, kjer prešerno zaključimo našo jesensko druženje.

Kum je s 1220 m najvišji vrh Posavskega hribovja. Vrh krasi cerkev sv. Neže, tik pod vrhom pa stoji planinski dom. V začetku 20. stoletja je na tem mestu stala mežnarija, v kateri je v letu 1928 Posavska podružnica SPD opremila sobo za izletnike in planince. Po koncu druge svetovne vojne je PD Trbovlje mežnarijo in njeno depandanso dobilo v svojo last. Obe zgradbi je obnovilo, septembra 1948 pa uradno odprlo kočo na Kumu. Leta 1950 je kočo prevzelo novoustanovljeno Planinsko društvo Kum Trbovlje, ki se je lotilo gradnje nove koče in v letu 1954 organiziralo že prvi planinski dan na Kumu. V letu 1958 pa so dozidali še prizidek s teraso. V vseh minulih letih so bila opravljena številna obnovitvena dela in posodobitve, ki so jih narekovali vedno novi predpisi, v zadnjih desetletjih predvsem okoljevarstveni in energetski predpisi.

Skozi vsa minula desetletja pa je koča na Kumu spreminjala tudi svojo zunanjo podobo. Prva koča je bila v celoti obdana z leseno skodlasto oblogo. V letu 1983 je bila lesena fasada v celoti odstranjena, nadomestila pa jo je za tisti čas sodobna izolacijska demit fasada. Bel zaključni sloj je z leti izgubljal svoj sijaj in četudi je bila koča v letu 2010 ponovno prebarvana, je zunanji videz koče postajal vedno bolj zanemarjen.    

V letošnjem letu pa je naša koča ponovno zasijala s povsem novo sodobno fasado. Za obnovo smo potrebovali okoljevarstveno in kulturno varstveno soglasje ter soglasje občine Trbovlje. V projektu za izvedbo so vključene omejitve in priporočila  navedenih institucij ter vsi sodobni standardi, s katerimi zadostimo tudi vsem trenutno veljavnim predpisom.

Izmed več ponudb smo za izvedbo izbrali družbo Ahac A&R d.o.o., ta pa je fasaderska dela zaupala izkušenemu fasaderju Bojanu Venetu. Dela so potekala z nekaj krajšimi prekinitvami od junija do oktobra. Večino finančnih sredstva za obnovo smo zagotovili z uspešno prijavo na razpis Eko sklada, namenjenim za obnovo planinskih koč, delno pa z donacijami in lastnimi sredstvi. V kratkem sledi še obnova sicer nove terase, pri kateri so se že prvo zimo pokazale pomanjkljivosti. Nove zunanje lesene mize pa bodo še zadnja naložba v prijaznejši planinski izgled naše koče na Kumu.