All posts by : Marjeta Bricl

Prvi letošnji seniorski izlet smo namenili Napoleonovi poti z izhodiščem na Opčinah. Slikovita, lahka, ravninska pot nad Trstom nas je navdušila z imenitnimi razgledi na Trst in Tržaški zaliv, ob poti pa so nas skoraj zamikala plezališča v kompaktni skali, ki menda privabljajo številne plezalce. Ravninska pot se zaključi s strmim vzponom na Vejno, kjer stoji Marijino svetišče – mogočna modernistična cerkev, zgrajena v letu 1966. Cerkev v dveh nadstropjih, s številnimi oltarji in s posebno svetlobo, ki prodira skozi trikotna stekla- osupljiva arhitektura mogočnega objekta, ki ždi visoko nad mestom in je vidna daleč naokoli. Pot smo nadaljevali po zgornji poti do izhodišča, nato pa se z Openskim tramvajem odpeljali v Trst. Openski tramvaj je elektrificirana tramvajska proga, ki povezuje Trst in Opčine. Na delu proge deluje kot žičnica vzpenjača in je prava tržaška znamenitost tudi zato, ker na 5 km premaga več kot 300 m višine. Krajši sprehod po tržaški promenadi smo zaključili s postankom ob Kanalu, si privoščili nekaj priboljškov, nato pa s tramvajem nazaj na Opčine in z vlakom do našega Zasavja.

Prva letošnja planinska tura je mlade planince vodila na domači hrib, na 1011 m visoko Sveto Planino. Z izhodišča na Kleku se je dvanajsterica igrivo zagnala na Tabor, potem pa so bolj umirjeno nadaljevali do vrha. Po počitku in okrepčilu v koči pa so se uspešno vrnili na izhodišče v Kleku. Spremljali so jih mentorica učiteljica Urška in vodnik Peter Kralj s pomočnikom Nacetom.

Loncmanova Sivka je travnati hrbet na nekaj manj kot 1000 m višine, ki se razteguje nad Žirem. Vzpon smo začeli v Žireh v smeri vasice Breznica. Sprva strma pot se v vršnem grebenu položi in pelje čez travnike, ki jih v tem pomladnem času krasijo neskončne preproge modrih žafranov. Sneg, ki je zapadel pred dnevi, je sicer skopnel, a je žafranom tudi vzel nekaj moči. Kljub temu pa je bil pogled na lila pobočja osupljiv. Pohod po Sivki smo zaključili pri novi planinski koči na Mrzliku. Ta je med tednom sicer zaprta, a njihovi domači planinci poskrbijo, da se pohodniki lahko podprejo s pijačo, ki jo hranijo v prikupno urejenem bifejčku. V Žiri smo sestopali po poti proti Ledinici, sprva po gozdnih poteh, nato pa po Jarški dolini mimo številnih kmetij do izhodišča.

V pravem zgodnjepomladnem dnevu se je pisana druščina mladih in manj mladih kumovcev povzpela na Nanos. Z Razdrtega so na vrh prisopihali po direktni strmi poti, sestopili pa po položnejši in malce daljši poti mimo sv. Hieronima. Majda pa je ujela nešteto utrinkov, nekaj pa jih je v prilogi.

Za vzpon na Krim smo izbrali izhodišče v vasici Jezero. Sprva kopna pot se je v zgornjem delu odela v snežno odejo, narava pa nas je objela s hladno snežno belino. Seveda, saj je zima. V dolini nas je še nagovarjalo sonce, višje ko nas je peljala pot, bolj se je gostila megla, tako da z razgledi tokrat ni bilo veselja. So nas pa prijazno pogostili v koči.

Tudi v letu 2025 nadaljujemo skupni MDO pohod po Zasavski planinski pot. Na tokratni trasi smo povezali Zasavsko Sveto goro z Geossom in Vačami. Dan je bil zimski, brez sonca in z veliko zanimivosti ob poti, le markacij ni bilo prav dosti. Pa tudi dobre volje ni zmanjkaklo.

Zametki pohodništva po evropskih pešpoteh segajo v leto 1969, ko je bila v Nemčiji ustanovljena Evropska popotniška zveza, Slovenija pa se je v sistem vključila nekaj let kasneje, ko je bila na pobudo gozdarja Milana Ciglarja trasirana pot E6, ki prečka Slovenijo od severa proti jugu, od Radelj do Strunjana. Uradna otvoritev je bila 24. maja 1975. Letos torej beležimo 50-letnico EPP v Sloveniji, zato je bilo na letošnji prvi MDO turi še posebej praznično. Planinci iz obeh trboveljskih društev smo se pridružili množici pohodnikov–popotnikov na poti od Šareda, male vasice nad Koprom do Strunjana. Približno 10 km lahke poti skozi zaselke, oljčnike in nad klifi bi prehodili v slabih treh urah, mi pa smo porabili nekaj časa več. Seveda, organizator Jože Prah, predsednik KEUPS nam je namenil postanek na Belvederu, ki smo ga izkoristili za podelitev priznanj planincem invalidom, ki se pridružujejo popotnikom tudi na EPP. Domači vinarji pa so dali na pokušino kapljico iz svojih kleti. Ob zaključku v Strunjanu pa so v zaključnih govorih poleg Jožeta Praha sodelovali še predsednik Evropske popotniške zveze Boris Micić, predsednik PZS Jože Rovan in predsednik odbora InPlaninec pri PZS Jurček Nowakk.

Za prvo letošnjo planinsko turo smo se odločili, da se pridružimo brežiškim planincem, ki so že 19. leto pripravili pohod po poti slovenskega tolarja. Zbrali smo se pri Godlerjevih na Osredku in se napotili najprej po cesti, potem pa strmo v hrib po gozdni stezi do 701 m visokega Velikega vrha, najvišjega vrha Orlic. Prav na vrhu stoji spomenik slovenskemu tolarju, ki so ga Kozjanci postavili v letu 2006. Domačini so nas ob poti pogostili z domačimi dobrotami, ob zaključku pa z bogato malico. Še najbolj pa nas je navdušila prelestna zimska idila, ki jo je Majda na vsakem koraku lovila v svoj objektiv.

Zadnji dnevi v letu 2024 in tudi še prvi dan novega leta so blesteli v soncu, 2. januarja pa nam je sonce v rani jutranji uri le še pomežiknilo v spodbudo, potem pa se skrilo za oblake in hrib se je ujel v gosto in trdovratno meglo, ki jo je divji veter vrtinčil cel ljubi dan.

A planince – pohodnike to ni ustavilo. Približno 900 smo jih našteli, ki so se na pot podali ali iz Trbovelj ali iz Hrastnika, še največ pa jih je na Kum poromalo z dolenjske strani s Podkuma. Pot je bila ponekod spolzka od razmočenosti. V vršnem delu pa so se pohodniki ujeli v veter, ki je menda odpihnil tudi najbolj negativne energije, Ni čudno, da je bilo v druženje v vseh kotičkih naše koče prijetno, veseljaško in tudi še praznično.

Moštvo dvajsetih naših planincev – prostovoljcev je poskrbelo, da smo pohodnike sprejeli na vstopnih točkah, jih nekod spremljali na poti in za njih poskrbeli v koči. Pohod je tudi tokrat spremljala skupina gorskih reševalcev iz ljubljanske enote GRS, ki prevzamejo večino našega bremena glede morebitnega reševanja in četudi ni bilo nobenih poškodb, smo jim za podporo neizmerno hvaležni.   

Naj se ob zaključku zahvalim vsem prostovoljcem, ki ste s toliko dobre volje in navdušenjem sodelovali v akciji, vsem gorskim reševalcem za podporo in vsem pohodnikom, ki si 2. januar za svoj planinski podvig izberete Kum in ki s tem ohranjate našo dolgoletno pohodniško tradicijo. Vsem iz srca hvala,

Marjeta Bricl, preds.  

Majda, Franci, Jadranka in Marjeta pa smo poskrbeli za foto spomine.