All posts by : Marjeta Bricl

Po desetih letih smo se kumski planinci vrnili na Pag. Od 31 udeležencev je bilo veteranov izpred desetih let le tretjina, ostali so pohodniški Pag spoznavali prvič. Z nami je bil tudi Jure, ki je v Novalji napol domačin in nam je na naših poteh s prve roke nanizal mnoge zanimivosti o Pagu, o ljudeh, o življenju včasih in danes. Prvo popoldne smo začeli v Novalji, kjer smo si ogledali rimski akvadukt iz prvega stol., imenovan Talijanova buža. Nadaljevali smo v znamenitem oljčniku na Lunu, kjer smo se čudili več kot tisoč let starim oljkam, najstarejša jih šteje celo 1600 let. Naslednje jutro smo jo vsi skupaj mahnili na turo Life on Mars. Začeli smo v vasici Metajna in se sprehodili po na novo betonirani pohodniško kolesarski poti do obale Ručica. Večina nas je nadaljevala po kamnitih poteh čez hrib do naslednje čudovite plaže Baritnice, ki jo krasijo tri mogočen skale, ki so se skotalile v morje, nad njo pa se šopiri plezališče Stogaj. Tu se je spet nekaj planincev odločilo za povratek, nekaj pa nas je nadaljevalo do naslednjega zaliva Slano, kjer se začne spektakularna ferata, sicer speljana tik nad vodo, a presneto zahtevna. Preizkusili smo jo v prvih dobrih 20 metrih, potem pa poteka v previsih in po vsej dolžini, vseh 100 m, jo je preplezale le naša alpinistka Jadranka, ki je priznala, da jo je težavnost presenetila. Vračali smo se po zgornji poti in po 12 km skupaj z ostalimi sedli za mizo v Metajni in si privoščili okrepčila. Tretji dan smo izbrali turo na najvišjo vzpetino na otoku, 349 m visoki Sveti Vid. Nameravali smo se vzpeti po strmi zahodni poti, pa nas je presenetila zapora ceste, zato smo se preusmerili in se s Kolana po lahki poti podali na vrh. Sestopali pa smo proti zaselku Šimuni, kjer smo vso pot uživali v cvetočih ratiščih žajblja. Nadaljevali smo do mesta Pag, kjer smo si najprej ohladili razgreta grla in se potolažili z goro sladoleda. Potem pa nas je Jure popeljal skozi mesto, nam predstavil soimenjaka Jurija Dalmatina, ki je pred stoletji načrtoval gradnjo mesta Pag, si ogledali benediktintsko baziliko Marijinega vnebovzetja in na znamenitem mostu zaključili s skupinsko fotografijo. Vse načrtovane ture so bile opravljene, zato smo se v poznem popoldnevu lahko sprostili ob tradicionalnem ribjem pikniku.

Seniorji smo se potepali po Avstrijski Koroški. Najprej smo si ogledali znameniti Otok (Maria Wörth), kjer so v začetku 9. stoletja postavili prvo cerkev za namen pokristjanjevanja Karantanskih Slovencev. Kasneje je bila ob semenišču zgrajena še ena manjša cerkev, obe sta leta 1399 pogoreli, kasneje pa sta bili zgrajeni novi cerkvi v gotskem slogu, kot jih vidimo še danes. Takratni otok pa danes tudi ni več otok, zaradi regulacije umetnega odtoka iz jezera, se je otok leta 1770 povezal s kopnim, ime Otok pa je ostalo.

Nadaljevali pa smo z vzponom na Jedvovco, 851 m visoko vzpetino nad južnim bregom Vrbskega jezera. Lahka gozdni pot nas je v uri in pol pripeljala v pravi turistični vrvež v vznožju znamenitega stolpa Pyramidenkogel, ki se s svojimi 100 m višine ponaša kot najvišji leseni stolp na svetu. Na razgledno ploščad smo se nekateri povzpeli z dvigalom in drugi peš po 441 stopnicah. Razgled je seveda navdušujoč. Predno smo se spustili v dolino, smo Korošcem dali še nekaj zaslužka, potem pa ena skupna po gozdni poti do Ribnice, druga pa po isti poti nazaj do Otoka. Naši vtisi pa povedo še kaj…

Sobota je bila deževna, zato smo se na Snežnik odpravili na nedeljo, ko je nebo obetalo sonce. A smo ga morali kar nekaj časa čakati, šele na pol poti smo se izvili iz jutranjih meglic, potem pa je zasijalo in nas lepo ogrelo. Nagajal pa je nagajivi vetrič, ki je vztrajno razredčil še zadnje meglice. Vtise s poti s Sviščakov do vrha in nazaj pa je v svoj objektiv ujel Miha.

Vlasta Medvešek Crnkovič, biologinja in naravovarstvenica je v našem društvu postavila temelje in koncept delovanja na področju varstva narave. Njeno delo nadaljujemo tudi s pohodom v njen spomin po poti kumskega brezokca, ki se ga je tokrat udeležilo preko 60 domačinov, planincev in ostalih ljubiteljev narave. V predstavitvah posameznih zanimivosti so sodelovali vodnik po poti Jure Crnkovič, gozdar Jože Prah in Marija Imperl, ki nam je predstavila pojem čuječnosti v gozdu, z literarnim vložkom pa je pohod zaključila Jana Crnkovič.

Na Uršljo goro smo se odpravili z Naravskih Ledin. Sprva kopna pot se je v zgornjem delu spremenila v pravo zimsko drsalnico. Vrh pa, čeprav je bil še en dan prej povsem pobeljen, se je kopal v spomladanskem soncu in nas nagradil s pravimi planinskimi užitki. Uršlja gora pa je seveda sijajni razglednik, kar se vidi tudi na naših fotografijah.

Kot vsako leto smo se planinci tudi tokrat priključili občinski čistilni akciji. Najprej smo očistili dvorišče pred sedežem društva, potem pa smo se lotili pobiranja odpadkov na cesti, ki vodi z Zasavke na Kum. Hkrati pa smo preverili tudi planinske poti. Ugotavljamo, da na planinskih poteh smeti in odpadkov ni, jih je pa dosti ob cesti, ki vodi na Kum, predvsem na delu od mosta do Dobovca. In vsako leto se sprašujemo, kako razmišljajo ljudje, ki brezsramno odvržejo v naravo pločevinko, plastenko, steklenico ali pa kar celo vrečo smeti, ko pa so povsod na voljo zbiralniki za ta namen.

Prvi letošnji seniorski izlet smo namenili Napoleonovi poti z izhodiščem na Opčinah. Slikovita, lahka, ravninska pot nad Trstom nas je navdušila z imenitnimi razgledi na Trst in Tržaški zaliv, ob poti pa so nas skoraj zamikala plezališča v kompaktni skali, ki menda privabljajo številne plezalce. Ravninska pot se zaključi s strmim vzponom na Vejno, kjer stoji Marijino svetišče – mogočna modernistična cerkev, zgrajena v letu 1966. Cerkev v dveh nadstropjih, s številnimi oltarji in s posebno svetlobo, ki prodira skozi trikotna stekla- osupljiva arhitektura mogočnega objekta, ki ždi visoko nad mestom in je vidna daleč naokoli. Pot smo nadaljevali po zgornji poti do izhodišča, nato pa se z Openskim tramvajem odpeljali v Trst. Openski tramvaj je elektrificirana tramvajska proga, ki povezuje Trst in Opčine. Na delu proge deluje kot žičnica vzpenjača in je prava tržaška znamenitost tudi zato, ker na 5 km premaga več kot 300 m višine. Krajši sprehod po tržaški promenadi smo zaključili s postankom ob Kanalu, si privoščili nekaj priboljškov, nato pa s tramvajem nazaj na Opčine in z vlakom do našega Zasavja.

Prva letošnja planinska tura je mlade planince vodila na domači hrib, na 1011 m visoko Sveto Planino. Z izhodišča na Kleku se je dvanajsterica igrivo zagnala na Tabor, potem pa so bolj umirjeno nadaljevali do vrha. Po počitku in okrepčilu v koči pa so se uspešno vrnili na izhodišče v Kleku. Spremljali so jih mentorica učiteljica Urška in vodnik Peter Kralj s pomočnikom Nacetom.

Loncmanova Sivka je travnati hrbet na nekaj manj kot 1000 m višine, ki se razteguje nad Žirem. Vzpon smo začeli v Žireh v smeri vasice Breznica. Sprva strma pot se v vršnem grebenu položi in pelje čez travnike, ki jih v tem pomladnem času krasijo neskončne preproge modrih žafranov. Sneg, ki je zapadel pred dnevi, je sicer skopnel, a je žafranom tudi vzel nekaj moči. Kljub temu pa je bil pogled na lila pobočja osupljiv. Pohod po Sivki smo zaključili pri novi planinski koči na Mrzliku. Ta je med tednom sicer zaprta, a njihovi domači planinci poskrbijo, da se pohodniki lahko podprejo s pijačo, ki jo hranijo v prikupno urejenem bifejčku. V Žiri smo sestopali po poti proti Ledinici, sprva po gozdnih poteh, nato pa po Jarški dolini mimo številnih kmetij do izhodišča.

V pravem zgodnjepomladnem dnevu se je pisana druščina mladih in manj mladih kumovcev povzpela na Nanos. Z Razdrtega so na vrh prisopihali po direktni strmi poti, sestopili pa po položnejši in malce daljši poti mimo sv. Hieronima. Majda pa je ujela nešteto utrinkov, nekaj pa jih je v prilogi.