Organizacijski odbor Krn–pohod spomina 1918–2024 in Kobariški muzej skupaj s še drugimi soorganizatorji ob obletnici konca 1. svetovne vojne so letos organizirali že 23. spominski pohod h Krnskemu jezeru, kjer je potekala slovesnost v počastitev vseh padlih in umrlih vojakov na soški fronti. Pohoda sta se udeležila dva naša člana, Alojz Hriberšek in Nace Kralj.
Obir je gorski masiv v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem z najvišjim 2.139 m visokim Ojstrcem. Iz jesenske megle smo se prvič izvili na Pavličevem sedlu, in se nato vanjo spet potopili vse do naslednjega vzpona proti Kapelški koči pod Obirjem. Nezahtevna pot, veliko sonca in razkošnih razgledov. Vračamo se preko Jezerskega, spotoma pa si pri Murijevem izvirčku natočimo “železne” vode. Kako je videti nepozabno jesensko gorniško doživetje? Fotografije povedo več od besed.
Idrijski feldban, oz. vojaška ozkotirna železnica, ki je potekala med Godovičem in Idrijo je v obdobju 1. Svetovne vojne odigrala izjemno pomembno vlogo pri oskrbovanju Avstro-ogrske vojske na Soški fronti. Še bolj izjemen pa je način, na katerega so železnico zgradili in trasa po kateri je bila le-ta speljana. Izjemen gradbeni podvig, ki so ga dokončali v manj kot 30-ih dneh in za katerega velika večina Slovencev, tudi 100 let po njeni opustitvi, še nikoli ni slišala.
Na traso smo stopili nekaj km nad Godovičem, visoko nad dolino Zgornje Idrijce. Pot je drzno speljana v usekih na strmem kraškem pobočju, tu pa tam na utrjenem nasipu, skozi tunel…. Pot je opremljena za turistični obisk, a je na nekaterih delih precej zahtevna, zato je zavarovana z jeklenico, v pomoč pa je tudi lestev. Dolga je dobrih 8 km. Sestopili smo v zaščiteno okolje Zgornje Idrijce, si ogledali naravno znamenitost Divje jezero, nato pa se zagnali v hrib na Hleviše, dobrih 800 m visoki hrib na drugi strani Idrijce. Pot čez Prižnico vodi strmo v hrib po sprva kamnitem kraškem svetu, na zgornji planoti pa valovijo travnate senožeti vse do koče tik pod vrhom. Prehodili smo dobrih 20 km, zaključili pa pri prijaznih oskrbnikih v koči na Hlevišah.
Kras. Kras ni le kamen in burja, teran in pršut. Kras je mnogo več. V gručo stisnjene kamnite hiše, vinogradi z latniki, suhozid ob poti, ki vodi do vrtač in zapuščenih kalov, borov gozd, ki ga izpodriva hrast, rdeči ruj v jeseni, tihi pomniki minulih dni, stara gradišča, ki burijo domišljijo, boleči spomini minulih brezglavih vojnih strahot. In so Kraševci, trdoživi na svoji zemlji, ponosni domoljubi, močno vpeti v svojo zgodovino in bridkost potujčevanja in zavedanja, da so Slovenci na svoji, slovenski zemlji.
Pot nas je vodila iz Dutovelj do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne, nadaljevali smo po podeželski cesti Marije Terezije, tu pa tam se dotaknili stare železniške proge, v zadnjem delu pa se po planinski gozdni poti povzpeli na 540 m visoki Volnik. Vrh je na italijanski strani meje in nam ponuja razgled na Tržaški zaliv na eno stran in na hribovje nad Vipavsko dolino na drugi strani. Nedaleč stran je nedolgo nazaj odkrito več kot 3000 let staro gradišče, ohranjeni so suhozidi, terase in izravnave in zdi se, da prostor prežema posebna energija.
Dan je bil poseben tudi zato, ker je bil to praznik posvečen slovenskemu jeziku. In tu pa tam ob postanku smo poslušali pesmi o boru, o brinovki…..misli, ki jih je v svoji poeziji zapisal poet s Krasa, Srečko Kosovel.
Na poti nas je spremljal turistični vodnik, domačin Bogdan Macarol, zato Kras ni bil le kamen in burja, pršut in teran. Bil je mnogo več za vse nas, no pa tudi pršut in teran je bil, le burje tega dne ni bilo. Bilo pa je veliko sonca, ki je grelo prijateljsko planinsko druščino ves ljubi dan.
V precej kislem vremenu smo skupaj z ostalimi zasavskimi planinci spet prehodili eno traso ZPP, od Izlak do Trojan. Pobudniki skupnih pohodov so sevniški planinci, ki vsakokrat predstavljajo glavnino pohodnikov. Vedno pa se jim z veseljem pridružimo tudi kumovci. Pravo presenečenje na cilju pa nam je pripravil župnik, ki nas je povabil v cerkev in kapelo in nam o Sveti gori povedal marsikaj zanimivega. Našo pot po ZPP bomo nadaljevali v naslednjem letu.
To turo smo načrtovali na pomlad, pa je prišla na vrsto šele na jesen. Za večino nas je bila pot neznanka, zato je imela Majda, naša preizkušena sredogorska raziskovalka pri tej turi glavno besedo. Začetek poti je na vrhu Trojanskega klanca, kjer se začne peš pot proti Dolinam, Golčaju in tudi proti Rebri. Pot je označena le do vrh Rebri, mi pa smo sestopali po grebenu vse do Kolovrata in nato po poti do Orehovice. Ta, drugi del poti ni označen in tudi pot je v zadnji strmini precej slabo uhojena. Ne pot ne kislo vreme nista skazila prešernega vzdušja deseterice, nas vztrajnih planincev. Pa še nekaj Majdinih vtisov s poti….
Po deževnem tednu in še vedno turobnem jutru se je nebo vendarle zjasnilo in nas na poti proti Ratečam razveselilo s prekrasno ožarjeno kuliso Julijcev in Karavank. Prvi sneg, ki je kar prekmalu bogato zasul naše gore, nas je odvrnil od prvotnega namena, da se povzpnemo na Trupejevo poldne, brezpotja na skoraj dvatisočaku nas niso prav veliko mikala. Raje smo si izbrali nekoliko nižjo Tromejo. Tudi tu nas je v zgornji polovici poti pričakala zimska idila, a pot je udobna in tudi vrh ni dosti višji od 1500 m. Nekaj meglic se je poigravalo v verigi od Škrlatice do Mangarta, na drugi strani pa se je nad Ziljsko dolino v sinjini kopal zasneženi Dobrač. In nekaj naših vtisov…
Turistično razvojno društvo Krajinski park Kum Dobovec v letošnjem letu praznuje 20-letnico delovanja. Ob tej priliki so krajani pripravili celodnevni dogodek, ki smo se ga z veseljem udeležili tudi planinci našega društva. Dopoldne smo se sprehodili na prijetni turi od Kovačka na Nebeško goro in skozi Ključevico nazaj do Kovačka. Spremljala sta nas tudi Jože Prah in Ljudmila Strahovnik, ki sta nam povedala marsikatero zanimivost. Marsikatero, še bolj skrito zanimivost pa nam je razkril Nejc, Rezkin vnuk, ki sedaj srčno skrbi za domačijo pri Kovačk. Po turi se je prileglo kosilo, izvrsten divjačinski golaž, ki so ga skuhali domači lovci. Nadaljevali smo s sajenjem kumljanskih češpelj. Predstavitev in zasaditev so opravili sadjarji – strokovnjaki iz drevesnice v Sopoti, mi pa smo bili deležni kar nekaj koristnih sadjarskih nasvetov. Nato je sledila še svečana prireditev v počastitev 20-letnice turističnega društva, v katerem je sodelovalo nekaj govornikov, kulturne točke so prispevali domači otroci, Kumljanci, ki so se združili v pevskem zboru in brhke country plesalke. V zaključku pa so bila podeljena tudi priznanja zaslužnim članom društva. No, čisto za zaključek pa je bilo druženje ob živi glasbi zagotovo zelo živahno, le da nas zraven več ni bilo.
Kumljancem izrekamo čestitke ob njihovem jubileju z željo, da svoje delo uspešno nadaljujejo tudi v bodoče.
Ob svetovnem dnevu turizma se je TRD Krajinski park Kum Dobovec pridružilo akciji »Beremo v gozdnih učilnicah«. Ob tej priliki so krajani na Dobovcu postavili knjigobežnico, otvoritev le-te pa pospremili s prisrčno otvoritveno prireditvijo, ki smo se je udeležili tudi planinci našega društva. Poslušali smo nekaj priložnostnih nagovorov, navdušili so otroci s pesmijo in recitacijo, zaključila pa je Jana s pesmijo Federica Garcie Lorce Mesečna romanca.
Kaj so knjigobežnice? To so hiške za izmenjavo knjig najrazličnejših oblik, ki jo postavimo v lokalno okolje in si tako zagotovimo stalno podarim-dobim knjižnico. Delujejo tako, da vanjo prinesemo knjige, ki smo jih že prebrali, potem pa vsakdo lahko tako knjigo brezplačno vzame, jo odnese domov in prebere, nato pa vrne nazaj v knjigobežnico. Lahko pa tja prinese drugo knjigo, ki je ne potrebuje več.
Taka knjigobežnica že vrsto let deluje tudi v planinskem domu na Kumu, na Dobovcu pa jo najdete na jasi ob Janezovem (Janez Knez) hramu.
Kot že vrsto let je tudi v letošnjem letu MDO Zasavja organiziral tradicionalno srečanje starejših planincev. Letošnji gostitelj je bilo planinsko društvo Litija. Shod planincev pa je bil 26. 9. 2024 v planinskem domu na Jančah. Zbralo se nas je kar lepo število starejših planincev in kljub deževno-meglenemu vremenu jih je večino prišlo vsaj nekaj poti peš, najbolj pridni pa kar iz Jevnice. Na začetku uradnega dela nas je pozdravila predsednica planinskega društva Litija. Lep govor o pomenu in koristi planinarjenja starejših planincev, ter prenosu njihovih izkušenj in znanja na mlajše rodove pa je imel predsednik MDO-ja gospod Jože Prah. Ob igranju citer mlade citrarke je bil zaključen uradni del. Prijetno druženje nas »penzičev« pa je ob hrani in pijači trajalo še kar nekaj časa. Udeležba PD KUM Trbovlje: Viki, Janez, Ivan, Marjan in Majda, ki je pripravila ta zapis in poskrbela za spominske fotke..
