All posts by : Marjeta Bricl

Do planine Kuk se vozimo polne štiri ure, zato se kar urno odpravimo proti Planini Razor. Že na izhodišču se razdelimo v ta hitre za na Vogel in na manj hitre za na Planino na Kalu. Še pred tem rešujemo Pepijevo zagato z doma pozabljenimi čevlji. Reši ga Marta, ki mu posodi svoje, sama pa natakne Pepijeve – nekaj namesto čevljev.

Ta hitri gremo po direktni poti na Vogel, nato prečimo greben do prevala Globoko in nato sestopamo na Planino Razor. Na grebenu piha, razgledi so lepi, le Triglav je v megli. Tik pod prevalom Globoko stoji bivak, ker si malce oddahnemo in si ogledamo bližnji bunker, nato pa se preko travnatih južnih strmali po udobno speljani poti spustimo do koče na planini Razor..

Druga skupina ubere počasnejši tempo in se s planine Razor po položni poti usmeri na Planino na Kalu, ki leži na JZ pobočju Tolminskega Migovca, na sedlu med njim in Grušnico. Do koče na planini Razor se vrnejo malo pred ta hitro skupino.

Domov grede se na planini Kuk pri pastirjih oskrbimo s sirom in skuto, potem pa brez postanka zdrvimo v Trbovlje.

Letos je srečanje varuhov gorske narave potekalo v nedeljo, 8. 9. 2024 na Gospodični pod Trdinovim vrhom. Srečali smo se tako čisto novi varuhi, ki so se sestali na Gospodični že prejšnji večer in imeli podelitev priznanj in že starejši varuhi, ki smo se jim pridružili naslednji dan na nedeljo. PZS je za vse nas organizirala voden ogled po učni poti Trdinov vrh. Pot se začne pri izviru Gospodična, nadaljuje do Trdinovega vrha – vmes si lahko ogledamo skalno steno, rastišče čemaža, gozdne plodove in gozdne metulje. Na Trdinovem vrhu smo imeli kratko pavzo nato pa smo nadaljevali na poti do pragozda. Ob poti smo videli veliko odmrlega drevja, postali smo ob kraju kjer je vodila gozdna železnica. Nadaljevali smo pot proti cerkvi sv. Miklavža. Pred Miklavžem smo šli skozi dišeči sadovnjak, kjer nam zadišijo stare vrste jabolk kot je carjevič. Tam smo si lahko ogledali cerkev nato pa nadaljevali pot do Gospodične. Že takoj smo ugledali oglarsko kopo. Res zanimivo, kdor je še ni videl goreti. Oglarji so nam povedali veliko novega, zanimivega o njej.  Po cesti smo nato nadaljevali pot do Gospodične kjer smo imeli skupno kosilo, ki je bil tudi zaključek našega druženja. Čudovita nedelja v družbi varuhov gorske narave. Zapisala Nataša Breznik, načelnica odsek za varstvo gorske narave pri PD Kum.

Izhodišče Senožeče, zdi se, kot od boga pozabljena vasica, pa vendar najdemo malo kavarnico za jutranji priboljšek. Dopoldanska sparina nas spremlja že ob vzponu, še dobro, da je večji del poti speljan po gozdu. Nikamor se nam ne mudi, saj smo vsi seniorju, za pot si vzamemo celi dve uri. Vrh sredi raztegnjene travnate planote nas pričaka v soncu, sparina pa dela kopreno in nam zakriva razglede. Obiščemo tudi cerkvico sv. Urbana, ki stoji 10 min. od vrha na robu planote. Po ustnem izročilu je tam stala cerkvica že v 13. stoletju, pa je zob časa opravil svoje, a so jo domačini izjemno lepo obnovili in je vredna ogleda in tudi kakega milodaru. Sestopamo po isti poti, pa nehote zaidemo na pot, ki pelje do sirarne. Tam se oskrbimo z ovčjim sirom in svežo vodo, nato pa se usmerimo na pravo pot in na izhodišču smo spet v dveh urah. Suhe trave in vmes le redko cvetje, v gozdu pa dišeče male ciklame naznanjajo, da se poletje počasi poslavlja.

Pohod po vseh zaselkih te vasi so že tretje leto pripravili krajani Ravenske vasi in njihova prostovoljska društva. Pohodniki so uživali v prelepi poznopoletni naravi, obogateni s kulturnim programom, z bogato kulinarično ponudbo ob poti in v pravi gasilski veselici v zaključku pohoda. Nekaj vtisov je ujela Majda Zupan.

Kumska nedelja je z več stoletno romarsko tradicijo zaznamovana nedelja konec avgusta, to je nedelja, ki je najbližje dnevu, ko goduje sv. Jernej, zato jo včasih poimenujemo tudi Jernejeva nedelja. Z vseh koncev Slovenije, največ pa z Dolenjske, prihajajo romarji in pohodniki tega dne na Kum. V dopoldanskih urah se pri kapeli sv. Jošta opravi maša, tokrat jo je vodil upokojeni mariborski nadškof msrg. dr. Maran Turnšek, v popoldanskem času pa se obiskovalci zadržujejo na vrhu Kuma na prijetnem planinsko romarskem druženju.

Vroči avgustovski dnevi vabijo v hladne alpske doline, zato se je naša seniorska skupina planincev napotila v zatrep slikovite doline pod mogočnim Jalovcem, v Tamar. Da je bilo vsaj malo “hribovsko”, smo si pot podaljšali do izvira Nadiže, kratkega hudournika nad dolino, ki kaj hitro ponikne v skalno podzemlje in se pri Zelencih združi s Savo Dolinko. Še prijetnejša osvežitev pa se je obetala tik pred Trbižem, v soteski Ziljice. To je kratka, slabih 30 km dolga rečica, ki izvira pod Nevejskim sedlom in se skozi Rabeljsko jezero spusti proti Trbižu, nato pa se tam nekje pod mogočnim Dobračem v bližini Podkloštra zlije v “ta pravo” Ziljo. No, ta kratka rečica si je pot v bližini Trbiža utrla skozi divjo sotesko, skozi katero je speljana 2 km dolga krožna pot. Tu in tam se pot spusti na prodnato obrežje, zato smo lahko ob zelenih tolmunih preverili, da je Ziljica tudi v avgustovski vročini precej hladna in osvežujoča rečica.

Rauchkofel je 2460 m visoka travnata ojstrica, ki se dviga v nebo v neposredni bližini najvišjih karnijskih vrhov Monte Cogliansa in skupine Kellerspitze, ob vznožju pa jo krasi gorsko jezerce Wolaya. Gora v celoti stoji na avstrijski strani, za vzpon pa izberemo izhodišče v dolini Valentintal, tik pod prelazom Plockenpass. Do vrha nas čaka 1240 višincev in v jutranji sparini nam že pot do Ober Valentintal izsuši telesa. Do vrha se je bilo treba kar dobro potruditi, četudi pot ni zahtevna, le v krajši grapi nad Valentintőrl je bilo treba malo poplezati. A je bilo vredno, razgled z vrha je navdušujoč, družbo pa nam je delal radovedni svizec, ki je pridno pospravil vse, kar nam je ostalo od malice.

Tudi letos smo se planinci – Kumovci na tradicionalnem pikniku na Pleskem pomerili v balinanju. Tokrat je prvo mesto osvojila ekipa Nataša, Zdenka, Boris in Rudi. Vsi ostali pa se za manj uspešno uvrstitev nismo hudo “sekirali”, saj je piknik namenjen predvsem druženju in prijetno preživetem avgustovskem popoldnevu.

Kamniti lovec je lahko dostopen dvatisočak, zato je vabljiv tudi za manj vzdržljive planince. Kumovci smo ga obiskali že ničkolikokrat, a še vedno se najdejo tisti, ki se nanj povzpnejo prvič. Tura je zanimiva tudi zaradi imenitnega izhodišča, to je znamenita romarska vasica Sv. Višarje, kamor se pripeljemo z žičnico in si tako krepko skrajšamo pot. Nekaj vtisov pa je na priloženih fotografijah.