Jesen že počasi prihaja v visokogorje, le tu pa tam je videti kak cvet v travi in macesni na gozdni meji že polagoma zlatijo. Severno ostenje Raduhe je v jutranji svežini kar malce turobno, a sonce kmalu prileze tudi na to stran in nas do vrha gore že dobro ogreje. Nekaj jih ubere lažjo pot čez Durce, nekaj pa nas zvabi zahtevnejša zavarovana pot. Razgledi nas navdušujejo, zaključimo pa v koči na Grohatu, pri Bokovnikovih, na najvišje ležeči slovenski kmetiji pa se oskrbimo z domačim dobrotami.
Tako na hitro smo se dogovorili na pobudo Petra Kralja, vodniškega pripravnika našega društva, da smo se pridružili na njegovi letni pripravniški turi. Izbral je pot z Gozda na Tolsti vrh in naprej na Kriško goro ter sestop nazaj na Gozd. Udeleženci smo na poti uživali v lepem jesenskem vremenu, Peter pa je svojo vodniško obveznost izpeljal izvrstno.
23. september je praznik športa, mi pa smo ga obeležili že dan prej s kratkim pohodom po delu tematske poti Srečno. Ni nas bilo dosti, a namen je bil izpolnjen.
Karnijske Alpe, sedlo Lonice(1552 m) med Kanalsko dolino in mestecem Paularo v vzhodni Karniji, tu je naše izhodišče za dva slikovita karnijska vrhova. Ena skupina se odloči za lahko pot, ki vodi preko južnega pobočja na vrh Zermule, druga pa je izbrala zahtevno ferato Amicci della Montania. Ob sestopu pa se vzpnemo še na bližnjo Guardio po ferati alpincev, ki tudi ni mačji kašelj. Pa vendar, naš “tamali” Nace se je izvrstno izkazal na obeh.
Prisojnik ni bil v našem rednem načrtu, pa je lepo jesensko vreme vseeno zvabilo četverico planincev na svoj vrh. Dvojica je ubrala manj naporno Slovensko pot, druga dva, oba hitrih in mladih nog, pa sta izbrala Kopiščarjevo pot skozi Prednje okno. Ta pot je za pogumne in dobro pripravljene planince, sicer dobro zavarovana z jeklenicami, klini in skobami, pa vendar se je treba kar dobro potruditi, da se pride do vrha dobrih 2500 visoke gore. In še nekaj vtisov s poti..
je 2071 m visoka gora v Kanalski dolini nad Žabicami, prav blizu Trbiža. Pot na goro vodi skozi Svete Višarje, znamenito romarsko vasico s cerkvijo Višarske Matere Božje. Do tu se pripeljemo z žičnico, nadaljujemo pa po planinski poti do vrha, ki je v zgornjem delu zavarovana z jeklenicami. V sinjem jesenskem dnevu uživamo razglede vse do zasneženih Visokih Tur in seveda do vseh bližnjih mogočnežev Julijskih Alp, saj se gora nahaja v neposredni bližini Viša in Montaža. Na Višarjah pa zaključimo s piknikom v travi, za kar poskrbi Marinka. No, ker pa je tura lahka in ne prav dolga, se Drago hitrih nog na goro odpravi kar iz doline po romarski poti do vrha, seveda nas nekje na poti celo prehiti, potem pa smukne še na kak hrib v bližini in ko mi pridemo na Višarje, si ta dirkač sredi romarsko planinskega vrvež že hladi grlo s pivom. Domov grede obiščemo znamenita Belopeška jezera pod Mangartom.
2599 m visoka gora se dviga v skrajnem zahodnem delu Karnijskih Alp na meji med Avstrijo in Italijo in tudi zato nosi avstrijsko ime Porze in italijansko Cima Palombino. V slikovitem mestecu Obertilliach v zgornji Ziljski dolini se odcepi ozka cesta proti jezeru Klapfzee, kjer je izhodišče za našo turo. Za vzpon izberemo avstrijsko zavarovano pot, za sestop pa italijansko, prav tako z jeklenicami zavarovano pot, ki pelje do koče Porze na 1942 m. Vznožje gore je z vseh srani obdano z zelenimi pašniki, razgledi pa so navdušujoči. Proti severu se v dolini stiska mestece Obertilliacher, tam nekje daleč nad njimi pa zasnežene Visoke Ture, na zahodu še šopirijo mogotci Sextenskih Dolomitov, na jugu pa se pod nebo dvigujejo ojstrice Longerin, proti vzhodu pa številni karnijski vrhovi in planine. In tudi v teh lepih gorah je divjala prva svetovna vojna, številne ostaline pričajo o tem, bodeča žica ob poti, kaverne tik pod vrhom in utrdbe na sedlu pod goro, na vrhu pa pomenljivo stoji mirovniški križ.
Avgustovski seniorski izlet na Vrh Korena je prišel na vrsto šele v septembru. Sprehodili smo se po zelenih pašnikih, pot pa za vzpon in sestop pa nam je vzela slabih 5 ur časa. Uživali smo v razkošnih razgledih, pozno poletno sonce pa nas je še vedno toplo grelo. Majda pa je spet poskrbela za lepe spomine…
Topla in sončna nedelja je tudi planince zvabila na romarski praznik na Kumu. Vrvež je bil prazniku primeren.
Najvišji vrh Kaninskega pogorja, Visoki Kanin (2587 m) se je šopiril pod sinje modrim nebom, ko smo se z že zelo utrujeno žičnico pripeljali iz Bovca do zgornje postaje na 2200 m. Potem pa pot pod noge in je šlo po drobirju, pa po skalcah, pa nekaj jeklenic in potem dooolgo po položnem prodnatem pobočju tja proti našemu cilju. Potem pa se pot postavi pokonci, pri plezanju si pomagamo z rokami, nekaj je jeklenic, a vseskozi je treba biti zelo pazljiv in že je tu vrh. Razgledi po vseh zahodnih Julijcih in tja do najvišjih karnijskih vrhov, morje slutimo za kopreno, pod nami pa razdrapani Kaninski podi na eni strani, na drugi pa Planina Pecol in gore nad njo, ki smo jih tudi že prehodili v tem letu.
“No, in če smo že tu, smuknem še prej na Prestreljenik”, pravi naš hitrohodec in nas tam nekje na pol poti proti Kaninu že dohiti.
