All posts by : Marjeta Bricl

Za vzpon na Krim smo izbrali izhodišče v vasici Jezero. Sprva kopna pot se je v zgornjem delu odela v snežno odejo, narava pa nas je objela s hladno snežno belino. Seveda, saj je zima. V dolini nas je še nagovarjalo sonce, višje ko nas je peljala pot, bolj se je gostila megla, tako da z razgledi tokrat ni bilo veselja. So nas pa prijazno pogostili v koči.

Tudi v letu 2025 nadaljujemo skupni MDO pohod po Zasavski planinski pot. Na tokratni trasi smo povezali Zasavsko Sveto goro z Geossom in Vačami. Dan je bil zimski, brez sonca in z veliko zanimivosti ob poti, le markacij ni bilo prav dosti. Pa tudi dobre volje ni zmanjkaklo.

Zametki pohodništva po evropskih pešpoteh segajo v leto 1969, ko je bila v Nemčiji ustanovljena Evropska popotniška zveza, Slovenija pa se je v sistem vključila nekaj let kasneje, ko je bila na pobudo gozdarja Milana Ciglarja trasirana pot E6, ki prečka Slovenijo od severa proti jugu, od Radelj do Strunjana. Uradna otvoritev je bila 24. maja 1975. Letos torej beležimo 50-letnico EPP v Sloveniji, zato je bilo na letošnji prvi MDO turi še posebej praznično. Planinci iz obeh trboveljskih društev smo se pridružili množici pohodnikov–popotnikov na poti od Šareda, male vasice nad Koprom do Strunjana. Približno 10 km lahke poti skozi zaselke, oljčnike in nad klifi bi prehodili v slabih treh urah, mi pa smo porabili nekaj časa več. Seveda, organizator Jože Prah, predsednik KEUPS nam je namenil postanek na Belvederu, ki smo ga izkoristili za podelitev priznanj planincem invalidom, ki se pridružujejo popotnikom tudi na EPP. Domači vinarji pa so dali na pokušino kapljico iz svojih kleti. Ob zaključku v Strunjanu pa so v zaključnih govorih poleg Jožeta Praha sodelovali še predsednik Evropske popotniške zveze Boris Micić, predsednik PZS Jože Rovan in predsednik odbora InPlaninec pri PZS Jurček Nowakk.

Za prvo letošnjo planinsko turo smo se odločili, da se pridružimo brežiškim planincem, ki so že 19. leto pripravili pohod po poti slovenskega tolarja. Zbrali smo se pri Godlerjevih na Osredku in se napotili najprej po cesti, potem pa strmo v hrib po gozdni stezi do 701 m visokega Velikega vrha, najvišjega vrha Orlic. Prav na vrhu stoji spomenik slovenskemu tolarju, ki so ga Kozjanci postavili v letu 2006. Domačini so nas ob poti pogostili z domačimi dobrotami, ob zaključku pa z bogato malico. Še najbolj pa nas je navdušila prelestna zimska idila, ki jo je Majda na vsakem koraku lovila v svoj objektiv.

Zadnji dnevi v letu 2024 in tudi še prvi dan novega leta so blesteli v soncu, 2. januarja pa nam je sonce v rani jutranji uri le še pomežiknilo v spodbudo, potem pa se skrilo za oblake in hrib se je ujel v gosto in trdovratno meglo, ki jo je divji veter vrtinčil cel ljubi dan.

A planince – pohodnike to ni ustavilo. Približno 900 smo jih našteli, ki so se na pot podali ali iz Trbovelj ali iz Hrastnika, še največ pa jih je na Kum poromalo z dolenjske strani s Podkuma. Pot je bila ponekod spolzka od razmočenosti. V vršnem delu pa so se pohodniki ujeli v veter, ki je menda odpihnil tudi najbolj negativne energije, Ni čudno, da je bilo v druženje v vseh kotičkih naše koče prijetno, veseljaško in tudi še praznično.

Moštvo dvajsetih naših planincev – prostovoljcev je poskrbelo, da smo pohodnike sprejeli na vstopnih točkah, jih nekod spremljali na poti in za njih poskrbeli v koči. Pohod je tudi tokrat spremljala skupina gorskih reševalcev iz ljubljanske enote GRS, ki prevzamejo večino našega bremena glede morebitnega reševanja in četudi ni bilo nobenih poškodb, smo jim za podporo neizmerno hvaležni.   

Naj se ob zaključku zahvalim vsem prostovoljcem, ki ste s toliko dobre volje in navdušenjem sodelovali v akciji, vsem gorskim reševalcem za podporo in vsem pohodnikom, ki si 2. januar za svoj planinski podvig izberete Kum in ki s tem ohranjate našo dolgoletno pohodniško tradicijo. Vsem iz srca hvala,

Marjeta Bricl, preds.  

Majda, Franci, Jadranka in Marjeta pa smo poskrbeli za foto spomine.

Sabatov pohod je naša vsakoletna zaključna tura na Kum. Našo vrsto so tokrat zdesetkale bolezni in druge nevšečnosti, nekaj pa nas je le bilo na lepi zimski turi. Seveda, Majda je na poti lovila romantiko zimske idile….

Vsak po svoje smo jo mahnili na Mrzlico, vsi v pričakovanju Miklavža. Snega ni bilo, se je pa klatil po Mrzlici parkelj, z darili pa se je razdajal tudi Miklavž. Če je Majdi namenil kako darilce, pa ne vem. Vem pa, da je posnela nekaj vtisov za spomin.

Košenjak, mejni vrh nad Dravogradom, s svojimi dobrimi 1500 m ponuja lep razgled proti jugu, tam nekje daleč se nam s svojo silhueto postavlja tudi Kum. Na severno stran je vrh poraščen in le tu pa tam se odpre pogled proti zasneženem hrbtu Svinjške planine. Pot na vrh je vzorno urejena, v koči pa nas razvajajo prijazne oskrbnice. Dan je kratek, zato je tudi tura kratka, vsega skupaj se potikamo dobre 4 ure. Vtise pa je spet ujela Majda…

Južni greben Trnovskega gozda, ki ga domačini enostavno imenujejo Gora, nima izrazitega vrha. Izjema je 1002 m visoki Sinji vrh, ki se dviga nad ostalimi kuclji in je lep razglednik po okoliških gorah in proti Vipavski dolini ter Krasu v vznožju vse do Tržaškega zaliva. Po robu vodi slikovita pot, ki smo jo že večkrat prehodili, tokrat pa smo se na Sinji vrh odpravili v dveh skupinah. Prva je ubrala pot od izvira Hublja, druga pa iz vasice Otlica, zadnji del poti pa smo prehodili skupaj. Gostišče tik pod vrhom je bilo sicer zaprto, a mi smo vseeno imeli na sončni terasi pravo gostijo s potico in zapitkom. Vse to je bila pozornost Vikija, našega seniorja, ki je Sinji vrh obiskal, da je skupaj z nami obujal spomine na minule planinsko pohodniške dni. Vreme nam je bilo naklonjeno, burja minulih dni se je umirjala, jutranji jesenski hlad pa je toplo sonce pregnalo še preden smo prišli do znamenitega Otliškega okna.