Posts in category: Izleti

Izhodišče Senožeče, zdi se, kot od boga pozabljena vasica, pa vendar najdemo malo kavarnico za jutranji priboljšek. Dopoldanska sparina nas spremlja že ob vzponu, še dobro, da je večji del poti speljan po gozdu. Nikamor se nam ne mudi, saj smo vsi seniorju, za pot si vzamemo celi dve uri. Vrh sredi raztegnjene travnate planote nas pričaka v soncu, sparina pa dela kopreno in nam zakriva razglede. Obiščemo tudi cerkvico sv. Urbana, ki stoji 10 min. od vrha na robu planote. Po ustnem izročilu je tam stala cerkvica že v 13. stoletju, pa je zob časa opravil svoje, a so jo domačini izjemno lepo obnovili in je vredna ogleda in tudi kakega milodaru. Sestopamo po isti poti, pa nehote zaidemo na pot, ki pelje do sirarne. Tam se oskrbimo z ovčjim sirom in svežo vodo, nato pa se usmerimo na pravo pot in na izhodišču smo spet v dveh urah. Suhe trave in vmes le redko cvetje, v gozdu pa dišeče male ciklame naznanjajo, da se poletje počasi poslavlja.

Pohod po vseh zaselkih te vasi so že tretje leto pripravili krajani Ravenske vasi in njihova prostovoljska društva. Pohodniki so uživali v prelepi poznopoletni naravi, obogateni s kulturnim programom, z bogato kulinarično ponudbo ob poti in v pravi gasilski veselici v zaključku pohoda. Nekaj vtisov je ujela Majda Zupan.

Kumska nedelja je z več stoletno romarsko tradicijo zaznamovana nedelja konec avgusta, to je nedelja, ki je najbližje dnevu, ko goduje sv. Jernej, zato jo včasih poimenujemo tudi Jernejeva nedelja. Z vseh koncev Slovenije, največ pa z Dolenjske, prihajajo romarji in pohodniki tega dne na Kum. V dopoldanskih urah se pri kapeli sv. Jošta opravi maša, tokrat jo je vodil upokojeni mariborski nadškof msrg. dr. Maran Turnšek, v popoldanskem času pa se obiskovalci zadržujejo na vrhu Kuma na prijetnem planinsko romarskem druženju.

Vroči avgustovski dnevi vabijo v hladne alpske doline, zato se je naša seniorska skupina planincev napotila v zatrep slikovite doline pod mogočnim Jalovcem, v Tamar. Da je bilo vsaj malo “hribovsko”, smo si pot podaljšali do izvira Nadiže, kratkega hudournika nad dolino, ki kaj hitro ponikne v skalno podzemlje in se pri Zelencih združi s Savo Dolinko. Še prijetnejša osvežitev pa se je obetala tik pred Trbižem, v soteski Ziljice. To je kratka, slabih 30 km dolga rečica, ki izvira pod Nevejskim sedlom in se skozi Rabeljsko jezero spusti proti Trbižu, nato pa se tam nekje pod mogočnim Dobračem v bližini Podkloštra zlije v “ta pravo” Ziljo. No, ta kratka rečica si je pot v bližini Trbiža utrla skozi divjo sotesko, skozi katero je speljana 2 km dolga krožna pot. Tu in tam se pot spusti na prodnato obrežje, zato smo lahko ob zelenih tolmunih preverili, da je Ziljica tudi v avgustovski vročini precej hladna in osvežujoča rečica.

Rauchkofel je 2460 m visoka travnata ojstrica, ki se dviga v nebo v neposredni bližini najvišjih karnijskih vrhov Monte Cogliansa in skupine Kellerspitze, ob vznožju pa jo krasi gorsko jezerce Wolaya. Gora v celoti stoji na avstrijski strani, za vzpon pa izberemo izhodišče v dolini Valentintal, tik pod prelazom Plockenpass. Do vrha nas čaka 1240 višincev in v jutranji sparini nam že pot do Ober Valentintal izsuši telesa. Do vrha se je bilo treba kar dobro potruditi, četudi pot ni zahtevna, le v krajši grapi nad Valentintőrl je bilo treba malo poplezati. A je bilo vredno, razgled z vrha je navdušujoč, družbo pa nam je delal radovedni svizec, ki je pridno pospravil vse, kar nam je ostalo od malice.

Tudi letos smo se planinci – Kumovci na tradicionalnem pikniku na Pleskem pomerili v balinanju. Tokrat je prvo mesto osvojila ekipa Nataša, Zdenka, Boris in Rudi. Vsi ostali pa se za manj uspešno uvrstitev nismo hudo “sekirali”, saj je piknik namenjen predvsem druženju in prijetno preživetem avgustovskem popoldnevu.

Kamniti lovec je lahko dostopen dvatisočak, zato je vabljiv tudi za manj vzdržljive planince. Kumovci smo ga obiskali že ničkolikokrat, a še vedno se najdejo tisti, ki se nanj povzpnejo prvič. Tura je zanimiva tudi zaradi imenitnega izhodišča, to je znamenita romarska vasica Sv. Višarje, kamor se pripeljemo z žičnico in si tako krepko skrajšamo pot. Nekaj vtisov pa je na priloženih fotografijah.

V Dolomitih je neskončno veliko možnosti za doživljanje gora, od lažjih do ekstremno težkih planinskih podvigov. V letošnji planinski skupini pa je bila večina planincev, ki so prvič obiskali Dolomite, zato smo za ture izbrali “klasiko”, Tri Cine, enega tritisočaka – Piz Boe in še eno lažjo turistično turo.

V Pustriški dolini nas že pozdravljajo Sekstenski Dolomiti, mi pa nadaljujemo do znamenitega jezera Misurina, ki s kuliso Treh Cin v ozadju ponuja osupljivo lepoto. Čez sedlo Treh križev se spustimo v Cortino, ki je letos ne le polna turistov kot po navadi, pač pa je mesto pravo gradbišče v pripravah na olimpijske igre čez 2 leti. Iz Cortine nadaljujemo do prelaza Falzarego, kjer ne moremo mimo vzpona na znamenito goro Laguzuoi. Pot si delno skrajšamo z žičnico, na vrhu pa nekatere bolj navdušijo razgledi, druge pa dogodki prve svetovne vojne. Pot nadaljujemo v dolino Alta Badia do mesteca Corvara, od koder se z žičnico Boe Valon dvignemo na 2500 m pod ostenja masiva Sella, nato pa še kratek sprehod do našega prvega prenočišča v koči Franz Kostner.

Drugi dan vzamemo pot pod noge že navsezgodaj in jo mahnemo po ferati Lichtenfels na 3152 visoki vrh Piz Boe. Razgledi so navdušujoči, zadovoljstvo našega najmlajšega Naceta pa tudi, ki ponosno zdrži krst na tritisočaku. Sestopamo po isti poti do koče, nato spust v dolino in povratek nazaj proti Cortini. Spotoma se ustavimo pod prelazom Falzarego, na sedlu Valparola, kjer si “zgodovinski” navdušenci ogledajo še vojni muzej Tre Sassi. Nadaljujemo skozi Cortino in nato proti koči Auronzo tik pod Tremi Cinami, kjer je naše drugo prenočišče.

Tretje jutro spet krenemo zgodaj na pot proti Monte Paternu, znameniti gori iz prve svetovne vojne, kjer so se dogajale žalostne zgodbe med planinskimi prijatelji, ki so zaradi nedoumljive neumnosti kot vojaki stali vsak na svoji strani. Ferata DeLuca-Innerkofler, ki je speljana preko gore, nosi ime teh dveh planinskih prijateljev. Ferata za marsikoga ni mačji kašelj, zračne police nekaterim niso prav pri srcu, tik pod vrhom pa nas preseneti nekaj dežnih kapelj. Zato vrh izpustimo in se usmerimo v sestop na drugi del ferate, ki v veliki meri poteka po vojaških rovih, izhod pa je prav blizu koče Locatelli, kjer si končno privoščimo prvo jutranjo kavo in nekaj za pod zob. Pot do koče Auronzo in do našega avtomobila pa je lahkotna, polna zvedavih turistov in glede na barvo kože, prav z vsega sveta.

Domov se vračamo po Pustriški in Dravski dolini, ustavimo pa se še na Weissensee, ob čudovitem jezeru na Koroškem in potem po Ziljski dolini pod domače hribe.

Na Mangart vodita z Mangartskega sedla dve poti, če seveda odmislimo drzno ferato Via Italiana, na katero se lahko priključimo tudi z Mangartskega sedla, a je treba prej sestopiti globoko do bivaka Nogara. Mi smo bili tokrat mešana skupina, zato je nekaj planincev izbralo nekoliko lažjo pot po Italijanski smeri, nekaj pa je izbralo Slovensko zavarovano pot, ki pelje po slovenski stani gore po strmih in dobo zavarovanih prehodih prav do vrha gore. Na vrh smo stopili istočasno, seveda, če tudi tokrat odmislimo našega hitrohodca, ki je za pot potreboval le pol našega časa. Vreme je bilo za vzpon idealno, sonce se je skrivalo za meglicami, rahel vetrič pa nas je sproti hladil, le za razglede smo bili nekoliko prikrajšani. A nas je vseeno navduševala igra narave, ki se je igrala z meglicami, ob poti pa so nas pozdravljali kupčki pisanega alpskega cvetja in svizci, ki so brlizgali tam nekje v cvetočih poljanah.