Posts in category: Izleti

Na Kumu je bilo živahno, skoraj 200 mladih in radoživih planincev se je udeležilo tradicionalnega MDO srečanja, ki smo ga tokrat pripravili v PD Kum. Priprave na dogodek so potekale vsaj 1 mesec, dan prej smo se lotili delovne akcije na Kumu, na dan dogodka pa smo z zaključnimi pripravami začeli že na vse zgodaj. Srečanja so se udeležili planinci iz Brežic, Sevnice, Laškega, Litije, Hrastnika, Dola pri Hrastniku. Iz našega mesta pa so se nam pridružili le planinci iz osnovne šole Tončke Čeč. Žal nam je, da se dogodka niso udeležili planinci iz Senovega, Krškega, Radeč, Rimskih Toplic, Zagorja in iz PD Trbovlje.

Mladim planincem smo dali na ogled in poduk o malih živalih, pa o gozdu in gozdnih živalih, naučili so se delati nekaj planinskih vozlov in kako se varuje v gorah, spoznali so kumskega brezokca in opojno zlatico, spoznali in risali so markacije, za zaključek pa so se posladkali s palačinkami in napitki.

Vsem mladim planincem in njihovim mentorjem se zahvaljujemo za obisk, zahvaljujemo se donatorjem in zahvaljujem se vsem planincem, ki ste sodelovali in pripomogli k uspešni izvedbi dogodka.

Z vami pa tokrat delimo le nekaj vtisov, tistih najlepših z otroci pa varujemo pred javnostjo.

V okviru TVU je tudi naše društvo pripravilo predavanje o Zasavki planinski poti. V goste smo povabili Jožeta Praha in Roka Petančiča, oba poznavalca ZPP in mnogih zanimivosti ob poti. Prijeten planinski večer smo zaključili s predstavitvijo in pokušino žlahtnih vin, ki jih pridelujejo vinarji ob ZPP.

Obema gostujočima predavateljema se sodelovanje zahvaljujemo, za gostoljubje se zahvaljujemo tudi knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje.

Golica, 1860 m visoka mejna gora v Karavankah v maju privablja množico planincev in ljubiteljev narave. Zakaj? Ne, gora ni nič posebnega, res je gola, a v maju je okrašena z nešteto belimi cvetki narcis – ključavnic. Tudi nas je zvabilo ta gori, da preverimo to čudo narave. S Planine pod Golico smo se povzpeli do koče na Golici in nadaljevali do vrha. Tu belih cvetk skorajda ni, pa vendar smo na vrhu navdušeni. Razgledujemo se v dolino po naši Gornjesavski dolini in avstrijski Ziljski dolini, vrhovi naših Julijcev pa se skrivajo v meglicah in oblakih. Našo pot nadaljujemo proti Javorniškem rovtu. Grebenska slikovita pot nas pelje čez strma travnata pobočja, kjer se že nežno začenja bela svilena preproga. Zadnje pobočje Krvavke je videti kot snežna odeja, čeprav je med cvetočimi narcisami še veliko zaprtih popkov in v naslednjih dneh bo razkošje cvetov doseglo svoj vrh. V dolino sestopimo čez Markljevo planino do našega izhodišča. Majda pa je spet poskrbela za foto arhiv, nekaj od tega pa je na ogled spodaj.

V letošnjem taboru na Lošinju se nas je zbralo 26 planincev, ki smo zasedli 7 mobilnih hišk v kampu Čikat. Prvo popoldne, ko smo si malce oddahnili od poti, smo si skupaj z lokalno vodičko ogledali mestece Mali Lošinj, zaključili pa v njihovem Miomirisnem vrtu ob robu mesta.

Naslednji dan nas je navdušila Osorščica, najvišji,588 m visoki greben, ki se vleče vzdolž otoka. Za vzpon smo izbrali Nerezine, se slabi 2 uri vzpenjali do Sv, Mikule in nato nadaljevali po grebenu proti koči Gaudent, ki stoji na severnem robu grebena. Spotoma smo ugotovili, da je koča “izredno” zaprta, pa smo jo zato mahnili kar proti Osorju. Mimogrede smo si “pomotoma” ogledali še čudovit, osamljen zaliv, pivo v Osorju pa je bilo presneto zasluženo. Nekaj utrujenosti se je komu že nabralo v nagah, pa ne toliko, da ne bi preživeli spet en prijeten večer ob skupni ribji večerji.

Tretji dan pa nas je zvabilo na bližnji otok Susak, da se prepričamo o njegovih posebnostih, ki jih res ni malo. Otok iz mivke, kamorkoli greš, brez avtomobilov, redki domačini se pripravljajo na sezono, tu pa tam brni kak traktor, še več pa je samokolnic, ki veljajo za tradicionalno otoško prevozno sredstvo. Naša skupina se je podala na prečenje otoka, začenši v Donjem selu, se vzpela po 150 stopnicah do Gornjega sela, nato po vršni planoti po ozkem peščenem kolovozu do svetilnika in sestop nazaj v Donje selo. Divjina na vršni planoti, slabih 100 m nad morjem, je osupljiva, vse preraščeno z robido in bambusom, vmes pa nekaj obdelanih površin, zasajenih s trto. Suha grla pa smo osvežili v eni od vaških konob, razgreta telesa pa v morju na Spjaži, eni do kolen, drugi pa kar do vratu.

Zadnji dan smo spotoma obiskali še znamenite Lubenice, 4000 let staro vasico na 350 m visokem zahodnem robu otoka. Slikovita, osamljena vasica zbuja domišljijo, žal, ne srečamo nikogar, ki bi nam pričaral utrip minulih časov.

Doživetja v lepoti mediteranskega sveta smo v prijetni druščini ujeli tudi v svoje objektive, izmed par tisoč fotografij jih nekaj dajemo na ogled.

Zima v visokogorju še kar opleta z repom, zato smo namesto na Goli vrh krenili proti Primorski, na Sinji vrh. Pa poglej ga šmenta, tam pa naj bi deževalo, tako napovedujejo vremenske slike. In spet se na hitro, tako spotoma, najde rešitev – Dobrač. Vremenska slika kaže sonce, nekaj nad 0 stopinj in bogata snežna odeja. Ničkolikokrat smo že bili na Dobraču, običajno v tisti pravi februarski zimi, zato nas je debelina snežne odeje konec aprila presneto presenetila. Navajeni splužene in steptane poti smo se v hrib zapodili po ozki gazi, speljani tu pa tam mimo običajne poti, preko številnih zametov vse do vrha tega imenitnega razglednika. Na vrhu smo se prepričali o slabem vremeni na Primorski strani, kjer so se valili temni in gosti oblaki, nas pa je razvajalo sonce in lepi razgledi po Koroški, le Julijci so sramežljivo skrivali svoje vrhove v meglicah. Spet en lep planinski dan v sijajni planinski druščini…..

To je dan spomina na naravovarstvenico Vlasto. Njeno delo je v našem društvu pustilo močno zavedanje o pomenu varstva narave in okolja, prav tako pa je njen prispevek izjemnega pomena tudi za celotno kumljansko področje.

Pohod je potekal v organizaciji MDO Zasavje in našega društva. Planincem pa so se pridružili tudi domačini z Dobovca in okoliških vasi. Po poti nas je vodil Jure Crnkovič in nam spotoma pripovedoval vse o poti in njenih posebnostih in zanimivostih. Pridružila pa sta se mu še Ljudmila Strahovnik in Jože Prah.

Lep pomladni dan z že ozelenelimi bukvami in prvimi cvetki kukavičevk, z otožnostjo in spominjanjem….

Zbirno mesto je ob cerkvi v kraški vasici Vojščici, kjer nas pričaka Patrik, predsednik domačega turističnega društva Farjovca. Popelje nas preko košenic in skozi kraški gozd, preko poraščenih pobočij nad brstovško dolino. Žajblja, po katerem imenujejo pot, je največ na skalnem robu nad vasjo Brestovica tik ob italijanski meji. Žajbelj je tik pred cvetenjem, sicer zadiši, vendar pravo razkošje prihaja v naslednjem tednu. Hodimo mimo več obnovljenih kalov, kraških jam, najdemo krokarjevo gnezdo z mladiči, opazujemo gozd, ki se po minulih požarih spet obrašča, uživamo v razgledih proti morju, za kratek čas pa se nam pokažejo tudi zasnežene alpe. Malica ob poti in okrepčilo ob zaključku nam popestrita dan, ki je za ta letni čas še posebej topel. Po slovesu nadaljujemo vožnjo do Devina, potem pa pot pod noge po Rilkejevi poti, sicer ne vsi, vsi zadovoljni pa se dobimo na začetni točki ob pivu in kavi. Majda pa je spet zbrala lepe spomine, nekaj jih prilagamo.

Planinski vodniki MDO Zasavja se vsako leto na pomlad srečamo in se pogovorimo o pomembnih in tudi manj pomembnih stvareh. Tokrat smo na Čemšeniški planini poslušali naravovarstvenico Simono o pasjih ljubljencih v gorah, Franc nam je osvežil nekaj o vodništvu, Jože pa o pomenu sredogorskih poti in načinih prilagajanja na povečan obisk planincev v sredogorju, predvsem v smislu razbremenitve visokogorja. Hvala organizatorju PD Zagorje za gostoljubje in bogato malico.

Na desni strani Labotske dolino se vleče dolg hrbet Svinške planine, ki se v najvišjem vrhu dviga tja do 2080 m visoko. Ko se narava v dolini že prebuja v pomlad, je na gori še dosti snega, a ga toplo sonce uspešno preganja. Zato je gora vsa v žuborenju, kot en sam veliki gorski izvir. Razgledi? Poglejte si naše fotografije.

Tudi letos smo se planinci vključili v tradicionalno občinsko čistilno akcijo. Najprej smo se lotili čiščenja pred domačim pragom na Ulici 1. junija 2, nato pa v hrib, na cesto, ki vodi iz Trbovelj na vrh Kuma. Pločevinke, plastenke, PVC vrečke, ročke za gorivo, pa kak pokrov za platišče in še kak odpadli avtomobilski del – vse to se je nabralo na poti do Kuma. Vsega nam, žal, ni uspelo zbezati iz strmih in za zdrs nevarnih pobočij pod cesto. Čiščenje takega spolzkega terena je zelo nevarno, potrebovali bi varovanje z vrvmi. Mogoče pa bi se tega kdaj lotili tisti packi, ki svoje pločevinke brezsramno odvržejo pod cesto, češ, saj se ne vidi. A kdor gre peš, ve, da se presneto dobro vidi vsa žalostna pločevinasta in plastična krama, ki jo bo gozd prekril, a narava je kmalu ne bo predelala. Še posebej boleče pa je pogled v strmino pod cesto v enem od ovinkov, tam pri ogledalu, kjer je celo napis “odlaganje odpadkov prepovedano”. No, prav tam vsako leto, brez izjeme, nekdo odpadke skrbno shrani v PVC vreče in jih pošlje po strmini v grapo. Res pogumno, pravi heroj! A narava mu ne more biti hvaležna in mi tudi ne.